Dnevnik.

"Kaj je?" je rekel in jo dregnil, ona pa je še kar zrla v neko točko na tleh in se smehljala.
"Daaaaaaaaaj nooooooooooo," je še naprej tečnaril ter jo še parkrat dregnil. Da bo ja opazila. Kot da bi ga lahko preslišala. Kot da ga ne bi čutila. Dvignila je pogled in se še kar režala.
"Pa kaj je s tabo? So ti kaj čudnega stresli v hrano? Gobe mogoče?" je takoj izrabil njeno pozornost. In jo začuda nehal dregati.
"Na-a," je kratko zaključila.
"Danes smo pa zgovorni. Saj mi lahko napišeš, če je muca popapala jezička."
Zavzdihnila je. Se ta človek sploh kdaj preda? Najverjetneje ne, si je odgovorila.
"Samo nečesa sem se spomnila," je namignila.
"Aha," je široko pogledal in čakal na nadaljevanje. Saj bi lahko vedela. Vsak odgovor pripelje do novega vprašanja.
"Danes dopoldne me je nekaj pičilo in sem šla prebirat svoje stare dnevnike."
"Uuuuuuuuuuuu," nagnil se je naprej ter roki sklenil na mizici.
"Nič uuuuuuuuuuu. Voda vre," je vstala in se odpravila v kuhinjo.
"Instantno!" se je zadrl. "Rad bi živel," je zamrmral trenutek zatem.
"Kaj?" se je zadrla, čeprav ga je slišala.
"Nič, nič," je rekel. "A sem kaj rekel?" Je vedela, da ne bo upal ponoviti. Ha! Reva.
"Kaj si govorila o dnevnikih," je zaslišala njegov glas, medtem ko je brskala po predalu. Samo še klasični kapučino. Vanilijinih je zmanjkalo. Škoda.
"Ammm ..." malce je postala in pomislila. "Aja. Hotela sem reči, kako zelo se razlikujeta od mojega sedanjega. Dnevika."
"Uuuuuuuuuuuuuu," je zopet zatulil. Da bi se mu vsaj zataknila čeljust, je pomislila, stresla vrečki instant kapučina v šalčki ter prelila z vrelo vodo. Tik tak - je že. Super iznajdba, kava v vrečki. Šalčki je odnesla na balkonsko mizico ter sedla. On je še vedno zrl vanjo s široko odprtimi očmi. "Eeeeej usta imaš do ušes, kaj če se nikoli ne spravijo nazaj v svojo normalno formo?" se je naredila zaskrbljeno in ga uščipnila v lica. Pa še kar ni nehal.
"Ne bom ti jih dala za prebrat, če to misliš," je privzdignila obrvi, zavila z očmi in prekrižala roke na prsih.
"Pa saj si rekla, da so stari. Iz osnovne šole? Srednje? Kako hudo je pa lahko?" je brezbrižno rekel, kot da ga sedaj stvar ne zanima več.
"Osnovna šola. Nekaj z začetka srednje," je tudi ona odvrnila, kot da ni nič.
"No saj me sploh ne zanima. V resnici." Lotil se je kave.
"Okej okej. Naj ti bo. Lahko jih prebereš," je odvrnila.
"A res?" je takoj skočil.
"Ne." Zasmejala se je. "Reverse psihology pri meni ne deluje." naslonila se je nazaj in opazovala njegov nesrečni obraz.
"Daj no ... saj so zamorjeni. Nočem te zamorit," ga je poskušala potolažit.
"To samo praviš!" je užaljeno rekel.
"Ne, res. Dnevnik pišem samo kadar sem slabe volje - je moj ventil za negativno energijo. In če ga bereš ..."
"Podoživiš?" se je sedaj že zresnil. In očitno pozabil kuhati mulo.
"Ja. Marsikaj... melanholije, depresije in podobno," je odvrnila.
"Svetoboljski človek, torej?"
"Ja ja ja!" Zgrabila se je za majico in z drugo roko napravila dramatično gesto. "Tako počasi dnevi mi teko in vsak trenutek zbuja mi spomine ... do blaznosti me srčne rane žgo, nevračame ljubezni bolečine." Sklonila je glavo in povesila roke. Zaploskal ji je. Dvignila je pogled. "Puškin. Kako kaj zveni v izvirniku?"
"Rusko?"
"Genij," je pristavila. In pokimala.
"Kaj pa Heine? Ali pa Goethe? Shakespeare?"
"Ja, brihta. Vidim, da nisi prešprical književnosti na srednji šoli in si lepo seznanjen z romantično poezijo in prozo. Samo jaz na žalost nisem tako načitana, da ti lahko vse zrecitiram."
"Kaj pa naš veliki ... Mister Fig?"
"Nobene stopinjce še nisem plesala, da čakala tebe sem res je, ni šala!" je oddrdrala in mu spogledljivo pomežiknila.
"To je pa ... Povodni mož!"
"Ne maram, zavpije, za gosli za bas, strun drugih ko plešem zapoje naj glas!" je zavpila.
"V redu, v redu, boš še nevihto priklicala. Nočem podoživeti lanskega neurja." Zaskrbljeno se je zazrl nekam v daljavo.
Kako hitro je pozabil. Na dnevnike. Še dobro. Vsaj eden izmed njiju. Ona ni. Stvari, ki jih odkriješ v dnevniku ... pozabljeni, potlačeni spomini. Veseli, žalostni - za njo pa vsi grenki. Človek, ki je bila tedaj. In človek, ki je sedaj. Dve različni osebi. In ko takole razmišlja. Kaj vse je pustila preteklosti, da je pogoltnila, da je odnesla onkraj njenega sveta. Kot da so vse neke daljnje sanje, ki so se nekdaj zdele resnične. Vendar jo s temi sanjami nekaj veže. Ona sama.
Dnevnik je kot knjiga - knjiga, ki si jo že tolikokrat prebral in katere konec znaš na pamet. Pa se še vseeno med branjem kdaj pa kdaj vprašaš, kaj pa sedaj? Kaj bo naredila glavna junakinja. Junakinja, ki ni junakinja. Vse je v naprej določeno - potek dogajanja. In ti si spet vržen nazaj v ta vrtinec dogodkov in čeprav točno veš kam drvijo, ne moreš storiti prav ničesar. Kot Urška, ko se zave svoje usodne napake. Trenutke preden izgine tja "kjer Sava pridruži se Dravi". Trenutke preden se zave, da si je sama izkopala svoj grob.
"Zopet si nekam odtavala," jo je dreznil. Očitno svoje pozornosti ni več posvečal vremenskim razmeram.
Nasmehnila se je. "Samo poskušam se spomniti začetka Lorelai," se je hitro izmuznila.
"Aha! Femme fatale," je vzkliknil.
Ampak to je že druga zgodba, je pomislila. Drug dnevnik.

Slamica.

"Ledena kava," je zmagoslavno rekla, stopila čez prag balkona in se skoraj spotaknila.
"A nisi trdila, da si bila natakarica?" jo je vprašal, ko je s tresočimi rokami postavljala pladenj na mizico.
"Ha ha. Ti me kar zafrkavaj. Bila sem natakarica. Zelo dobra natakarica, če te že zanima!" je pripomnila in ga ostro pogledala, nato pa se nasmehnila. "Res je, da sem enkrat pogrnila s celim pladnjem sadnih kup ... ampak to je bilo zato, ker so bila tla mokra."
"Aha, kaskaderska natakarica torej," je pokimal in zrl vanjo, kot da misli čisto resno. Pa saj najverjetneje je mislil čisto resno.
"In enkrat sem malce preveč nagnila vrč z ledeno kavo ..." je nadaljevala in se pričela smejat.
"Zakaj se mi zdi, da ni bilo malce preveč?" je zamrmral.
"VOOOOOOŠ!" je zavpila in zakrilila z rokami. "Vse je šlo po šanku, po tleh, po meni.... in potem sem za silo uredila tisto ledeno kavo. Jo hotela dvigniti, da bi jo postavila na pladenj - in dno ostane na šanku ... lahko si misliš kakšna sem bila po tej prigodi."
"Kavina, z ekstra smetano povrhu," se je zasmejal. "Dobra natakarica, kaj?"
"Hej! Ljudje so me imeli radi!" je protestno nastopila.
"Ker si jih spravljala v smeh?" je še malo ponagajal in srebil malo kave. "No, in očitno zaradi ledene kave. Tiste, ki je nisi zlila po sebi."
"Reče se: Hvala," je zavila z očmi ter še sama naredila požirek kave, malce požvečila slamico. Oranžno slamico. Fuj, oranžna barva, zakaj nisem vzela katere druge, jo je prešinilo. Pa saj okus je enak. Ampak estetska vrednost! Poškilila je k njemu. Oh, prozorna ... če bi zginil na stranišče ali kaj podobnega...
"Kaj je s tabo?" je prekinil njene misli. "A sem te hipnotiziral s kozarcem?"
Malce je pomencala in zrla v mizo. Počohala se je po glavi na to pa le izdavila: "Hočem tvojo slamico."
"Po tem ko si svojo prežvečila? Ni šans. Kaj sploh piješ?" jo je radovedno vprašal in se stegnil s slamico, da bi odpil požirek. Pa je bila prehitra.
"Menjam slamico za svoj čarobni napitek." Zdaj ga pa ima.
Nekaj časa je pomišljal, parkrat odprl in zaprl usta. "Naj bo!"
Zamenjala sta.
Malce je pomešal nato pa posrebal. Skozi pogriženo oranžno slamico.
"Saj je samo navadna ledena kava!" je vzkliknil.
"A res?" je pogledala in se naredila neumno. Privzdignil je obrvi.
"Saj ni navadna - je brez smetane in sladoleda," je pomignila in zmagoslavno požvečila sedaj prozorno slamico.
"Zakaj pa to? A hujšaš?" je rekel in naredil še en požirek. Očitno se je sprijaznil z usodo.
"Na-a. Ne jem smetane in sladoleda." Skozi slamico je povlekla malo zraka in opazovala kako se dviguje gladina kave. Nato je pihnila, da je zabrbotalo.
"Zakaj si pa vzela mojo kavo? V njej sta in smetana in sladoled," še kar ni odnehal.
"Lepšo slamico ima," je preprosto dovrnila. Zopet je pihnila in gledala kako mehurčki silijo na plano in nato izginelo. Mehurček. Kot milni mehurček. "Homo bula". Človek kot milni mehurček. Pihnila je. Pride iz nič. Zgine v nič. Kot človek. Pogruntavščina mračnega, a ne tako neumnega srednjega veka. Minljivost je hecna zadeva. Človek se počuti tako majhnega. Krhkega.
"A boš popila kavo?" je pomignil na njen kozarec. Pravzaprav njegov. Njegov bivši. "Saj lahko obdržiš slamico," je upajoče nadaljeval.
"Izvoli. Izgubila sem tek," je rekla in porinila kavo proti njemu, slamico pa vseeno obdržala. "Mislim, da ji je potekel čas."
"Noben užitek ni večen," se je zasmejal.
Prikimala je. Nič ni večno, je pomislila. In odnesla slamico v smeti.

Go(o)d.

"Tole bo!" je zavpila in stekla do drevesa ter ga objela.
Trajalo je kar nekaj časa, da jo je dohitel, s počasnim korakom, seveda. Nikamor se mu ni mudilo.
"A ni krasno?" je dejala in se ozrla v njegove krošnje. Sledil je njenemu pogledu.
"Čudovito," je odgovoril s pridihom sarkazma in sedel podenj. Sedla je poleg in se s hrbtom naslonila ob drevo.
"Kava," je rekel in ji v roke potisnil kozarček. Pokusila jo je, nato pa sta si zamenjala lončke in ponovno naredila požirek. Pregrenka. "Ta je moja," je rekla in pokazala na tisto v njegovih dlaneh. "Definitivno," je pokimal in parkrat pocmokal.
"Zdaj zdaj se bova zavedla, da sva gola," je dejala in se z ramo zadela obenj.
"Kaaj?" je rekel in jo presenečeno pogledal. "Res je da imaš izrazito prekratke hlače ... če to misliš ..."
"Ne, bučman! Ciljala sem na izvirni greh. Le, da je najin prepovedani sad kava." Zazrla se je v lonček.
"Aha. Kdo je pa potem kača?" je takoj zagrabil.
"Ne vem. Morda družba v splošnem. Način življenja, ki nagovarja, da ni dneva brez jutranje kave." Odprla je pokrovček, iz žepa izvlekla plastično paličico in zopet pomešala.
"Bo torej Bog preklel družbo?" jo je vprašal in odtrgal travnato bilko.
"Meni se zdi, da jo je že," je rekla in skomignila z rameni. "Sami sebi smo poguba."
"A ni prav to bistvo te zgodbe - Izvirnega greha? Človek je jedel z Drevesa Spoznanja dobrega in slabega, ker mu je kača obljubila vednost Boga. Obljubila mu je spoznanje. In s tem, ko je dosegel spoznanje - spoznanje, da je gol - si je zagotovil izgon iz Edenskega vrta."
"Zaradi vednosti po kateri hlepi," je nadaljevala, ko je zaobjela kar je hotel povedati.
"Natanko!" je nadaljeval in pokimal.
"In Bog se je zbal, da bo vsevedni človek jedel tudi z Drevesa Življenja in postal večen, kot Bog sam. Zato je človeka izgnal, Drevo Življenja pa dal v varstvo Kerubom ter ga zavaroval s plamenom bliskajočega se meča."
Zasmejala se je. "Ženski naprtil težave s porodom ter podrejenost moškemu, kačo pa preklel, naj se plazi po trebuhu in živi v sovraštvu s človeško raso," je dokončal. Zamišljeno je zrl predse in v rokah še vedno mečkal travno bilko.
"Hmmm ... neenakost in sovraštvo do ubogih živali," je zamrmrala. "K čemu nagovarja Biblija." Malce je pomislila. "Veš kaj je zanimivo? Bog. Bog je prišel v vrt in klical človeka. Človek se je skrival za grmom in ko ga je Bog vprašal čemu, je odvrnil, da zato ker je nag. In Bog je najprej vprašal: Kdo ti je povedal, da si nag? šele nato: Si mar jedel z drevesa s katerega sem ti prepovedal jesti?"
"Bog ni vedel," je dejal in se zazrl v njo.
"Bog ni vedel," je dejala in pokimala. "Malce kontradiktorno z njegovo vsevednostjo, se ti ne zdi? Sploh pa - če je Bog omniscienten - ne bi že v naprej vedel kaj se bo zgodilo? Ne bi torej človeku nekako preprečil, onemogočil, dogajanje, ki se bo zgodilo, če tega ne stori?"
"Paradoksalno," je prikimal in se zopet vrnil k svoji bilki.
"Biblija dela Boga zmotljivega, človeškega in človeka Božjega. Sam Bog pravi, da je človek sedaj kakor eden iz med njih, ker vidi dobro in slabo."
"Pa saj je človeka ustvaril po svoji podobi - že to samo je skrajno čudaško. Po svoji podobi? Vsemogočnega, vsevednega, nadvse dobrega ..." prhnil je. "Pustimo to zadnje - da ne zaidemo zopet v paradoks. Nadvse dobri Bog vsaj v Bibliji ne obstaja. Je pa po definiciji absoluten."
"In z njim človek?" je zmedeno dodala. "Ni mogoče."
"Mhm," je še vedno z nasmeškom na obrazu pritrdil.
"Ampak če pustiva vse te - akhm - da ne rečem "zmote" ... morda je bistvo te zgodbe, da naj se človek ne peha za vednostjo, ki mu ni pridržana, da naj ne išče znanosti, ki mu ni zapovedana in v zibko položena. Drugače bo sam sebi napovedal propad."
"Pokorstvo in ubogljivost. Ljudstvo sužnjev. Sužnjev vere," je zamrmral.
"No ja ... v zameno za upanje," je dodala. "Ampak mi - mi smo si že napovedali propad. Uničujemo se. Poglej kam nas je pripeljala znanost - atomske bombe, uničevanje atmosfere, ..."
"Morda pa Biblije ne smemo brati dobesedno. Se ne smemo zapletati v njene paradokse. Sporočilo je vendarle očitno," odvrgel je bilko. "Upam, da ne preroško."
"Bonton skozi zgodbice," se je nasmehnila.
"Poguba skozi zgodbice," je mrko dejal.
"Ah, daj no, ne bodi črnogled! Res je, da smo se znašli v toku, ki drvi proti prepadu. Res, da niti približno ne ukrepamo zadostno. Ampak to človeštvo potrebuje. Mrzel tuš. Da se zbudi in se zave. Rešitve so že na dlani, le polastiti se jih nočemo. In ko bo nuja ..."
"Bomo ukrepali," je dokončal.
"In nič prej," je zavzdihnila.
"Ampak kako veš, da bomo ujeli ta trenutek ... kako veš, da ga ne zamudimo. Zadnje priložnosti?"
"Slutnja," je dejala. "Ampak sedaj raje užijva trenutek, dokler ... dokler se še ne zavedava kako gola sva."
"In nemočna," je dejal in se ji zazrl globoka v oči.
"In nemočna," je ponovila.

Opozorilo.

"Jaz na tvojem mestu ne bi," je mirno dejala, ko je šalčko vzdignil k ustom.
Privzdignil je obrvi ter jo odložil nazaj na krožniček. "Zakaj? Si mi v kavo po vzoru Sally stresla prah volčjih jagod in želela zbežati z Jackom?"
"Tako nekako," je med smehom pristavila. "Pa sem si zadnji trenutek premislila. Veš Jack je preveč ... koščen." Zasmejal se je. "Ti si mi veliko bolj pri srcu."
"Ja ja ... sami izgovori so te. Še malo prej si me pa želela zastrupit." Delal se je, da je jezen in jo mrko gledal.
"Daj no! Vsi vejo, da ne znam kuhat kave. Samo prizanesti sem ti hotela." Pogledala ga je najbolj nedolžno in parkrat pomežiknila. V filmih deluje.
"Zakaj si mi jo pa potem postregla? Če trdiš, da je neužitna?" se je že malce omehčal. Stvar ga je očitno začela zabavati.
"Sem mislila, da se spodobi. Pa še zos je dober za rože." Široko se je nasmehnila.
Razgledal se je naokoli."Rože, ja. Zato so tako uvele, kaj?"
Prav zares niso zgledale pretirano vesele. Ubožice. Njena mami ni nikdar imela prevelikega daru za rastline. In očitno je to še ena izmed stvari, ki jih je podedovala po njej. Ah, kaj pa more. Takšna je.
Skomignila je. "Glej, saj ne pravim, da je ne smeš spiti. Bil je topel nasvet. Nočem, da si pokvariš želodec." Nekaj časa jo je gledal, nato pa se očitno odločil, da bo tvegal. In naredil svoj prvi požirek. Nečesa kar naj bi bila kava. Opazovala ga je in čakala odziv. Že prihaja - skremžil se je. Želela je nekaj zinit pa se je rajši zasmejala.
Odložil je šalčko. "Sem mislil, da boš zavpila kaj takega kot: Saj sem ti rekla."
"Sem se zadržala, ker sem prijazno dekle." Usta so ji še kar silila v nasmešek.
"Zdaj vem zakaj piješ kavo s toliko sladkorja," je rekel in šalčko odrinil od sebe.
"Hej! Veš, da bom morda tutorka!" je razposajeno navrgla. "Pomagala bom brucom na našem faxu."
"Jih boš učila skuhat zanič kavo?" jo je spodbodel.
"Ne draži me! Opozorila sem te. Samo ena reč me skrbi ... Pomisli, morda bom sama še enkrat brucka. Kako naj brucka pomaga brucom?"
"Ah daj no ... boš že," jo je spodbudil.
Pomaganje ji res ni delalo preglavic. Ampak tokrat gre za strokovno pomoč. Ti ljudje se bojo obračali nanjo z najrazličnejšimi vprašanji in - normalno - pričakovali, da jih ona reši. In to profesionalno. Zamajala je z glavo.
"V kaj se spuščam? Glede na to kako sem zmedena bi jaz potrebovala strokovno pomoč."
"Saj jo imaš. Mene!" je pomembno poudaril in s prstom pokazal nase.
"Mi jih boš pomagal zastrupiti, če bodo preveč zahtevni?" je obupano vprašala.
"Ah, v tem pa ni večjega mojstra kot si ti sama! Samo ponudi jim svojo kavo." Zarežal se je in jo potrepljal. "Vse bo še dobro."
Vse bo še dobro, je pomislila. Vse bo še v redu.
"Hmmm ... bi še eno kavo?" ga je vprašala. "Malce vaje mi ne bi škodilo."

g. Braudel.

"Dobro jutro," je odzravila si skoraj pomela oči, a se pravočasno spomnila, da ima na sebi kilo make-upa. Kot ponavadi. Zazevala je in pozabila pomakniti roko pred usta. To bi bil že idealen povod, da z babi prične še eno brezupno bitko. Kar slišala jo je kako bi se drla kaj takega kot:"Manire, mlada dama!" ter, da ji ni kupila bontona zato, da se sedaj na njem nabira prah. Poraz je neizbežen. Ampak babi ni tukaj in zeha lahko kolikor ji srce poželi. Sploh pa je kar v redu vzgojena - za njene pojme.
"Dobro jutro," je zaželela naslednjemu mimoidočemu, ki pa jo je le čemerno pogledal in oddrvel naprej svojo pot. Zakaj se sploh trudim, je pomislila. Kaj je sploh tako dobrega pri jutrih? Vsi so nergavi, vsi z mislimi še v topli postelji. Dober dan, dober večer - to še gre ... ampak dobro jutro?! Res smešno. Še manj pa je dobro, če ga preživiš v Ljubljani. Sivi, še prebujajoči se Ljubljani. Nekdo bi moral izumiti frazo "slabo jutro". To bi bilo sila prikladno.
"Dobro jutro," jo je pozdravila natakarica, ko je vkorakala v kavarno, ona pa je v odgovor le nekaj zamrmrala.
Sedla je, položila torbo na stol, knjigo na mizo, glavo pa poleg nje. Spala bi, je pomislila. Kaj ji je sploh bilo, da je takole zgodaj rinila v Ljubljano? Braudel. Braudel je vsega kriv.
"Kavo?" jo je vprašal prijazen glas natakarice.
Dvignila je glavo. "Z mlekom prosim," je odgovorila. "In rjav sladkor," je hitro pristavila. Zrla je v knjigo. Fernand Braudel. Špeh. Zakaj bi si kdorkoli zamislil trilogijo v šestih delih? Potiho je preračunavala, koliko starni štejejo vse knjige skupaj. 1000? 1800? Tam nekje.
"Tole je pa kar zajeten zalogaj," je prijazno pripomnila natakarica in odložila pladenj s kavo, vodo ter piškoti.
"Moja spremljevalka zadnje leto," je ironično pripomnila. "Včasih znabiti težka, ampak moški trdijo, da imamo vse ženske takšne trenutke - no, obdobja."
Natakarica se je zasmejala in vrnila k svojim "poslom".
Braudel. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV. - XVIII. stoletje. Že naslov se vleče ko čreva, je pomislila. Človek gre študirat umetnostno zgodovino in za čtivo dobi - ekonomijo? Kaj takega. Sedaj ji je bilo kar malo žal, da je tarnala, da je študij premalo raznolik. Na - pa ima. Raznolikost.
Stresla je svoj velepomembni rjavi sladkor v kavo in odpila kratek požirek. Tako osamljeno se je počutila. Presedla se je na sosednji stol, tako da je lahko opazovala dogajanje skozi okno. Zaspani obrazi, utrujeni obrazi, podočnjaki tam, nepočesani lasje drugje, nek moški je imel obuti celo dve različni nogavici. Nikjer sončnega obraza. Danes ga ne bo. Zopet se je zazrla proti knjigi. Daj odpri me, je tiho klicala. Nočem, je pomislila. Debela si in v naslovu imaš besedi ekonomija in kapitalizem. Ni šans.
Kaj je bilo temu človeku, da je spisal tako obsežen cikel? Tip navaja ogromno faktov, ogromno letnic. Včasih se izgubiš nekje med njimi. Med vsemi številkami in tujimi imeni. Očitno je, da je bil razgledan človek - v najširšem smislu. Koliko časa mu je vzela ta knjiga? Celo večnost, je pomislila. Celo večnost je ta majhen, siv, presušen gospod sedel za svojo pisalno mizo in tipkal po pisalnem stroju. Sem ter tja je vstal, da je v kateri izmed knjig preveril kakšen podatek, da si je skuhal kavo. Sčasoma je najverjetneje že postal plešast in tudi obisk okulista je bil obvezen. Vsaj takega si ga je ona predstavljala. Ampak izredno prijaznega. Četudi ni v knjigi našla niti trohice topline. In med branjem se je počutila kot tujec v neki oddaljeni deželi. Mrzli, ledeno mrzli deželi, katere jezika ne pozna, katere rastlinje ji je tuje in živalstvo zastrašujoče. Hiše zapuščene in ljudje zaprti vase.
"Ste bili tudi vi osamljeni, gospod Braudel?" je zašepetala in pobožala platnico. Sedaj imate mene, je pomislila. In jaz vas. Da si krajšava čas. Pomislila je, če bi jo takšen človek sploh želel za družbo. To sedaj ni pomembno, je pomislila in odprla knjigo. "Gospod Braudel, obsojeni ste name, pa če vam je všeč ali ne! Ste namreč moja edina družba!" je zamrmrala, nato pa ujela sumničav pogled natakarice. Zazvoni telefon.
"Kje si?" je zaslišala glas skozi zvočnik.
"Na kavi z gospodom Braudelom," je zašepetala.
"Zakaj šepetaš in kdo zaboga je gospod Braudel?"je zaspano vprašal.
"Nočem, da bi me natakarica slišala," ni prenehala s šepetanjem. "Gospod Braudel je moja skrivna naloga, moraš mi pomagati. Hrrrrrrš mission over."
"Gospod Braudel. Ha! Res si zmešana. Pridem. Naroči mi kavo z mlekom."
Gospod Braudel očitno ne bo njena edina družba. Nasmehnila se je.
"Oprosti Braudel. Pa kdaj drugič," je šepnila in zaprla knigo.

Dežnik.

Nosek je pritisnila ob steklo. Dež. Že dva dni. Kako turobno vreme. Pravšnje za študiranje, bi morda trdil kdo. Ne zanjo. Nizek pritisk. Kofein potrebujem, je pomislila. Dahnila je v steklo, da se je zarosilo ter narisala dežniček ter nanjga sonce.
"Kaj počneš?" je zaslišala glas za seboj.
Obrnila se je k njemu. "Zamujaš," je resno rekla.
"Ah daj no ... ne bodi sitna," je prav dobrovoljno nadaljeval in sedel nasproti nje.
"Vaša kava," ju je prekinila natakarica in pred njiju položila dve šalčki s kavo.
"Če misliš, da si se mi s tem odkupil ..." je čemerno dejala.
"Dež ti prav zares ne ustreza. Ali morda faktor, da je jutro in se še nisi zadela s svojo prvo kavico. Ne skrbi tudi plačal ti jo bom." Smejal se je. Se ta človek sploh kdaj neha smehljati, je pomislila. Ura je zgodnja, zunaj dežuje ... in ona je neznansko tečna. Tečka. On pa kot kakšen sonček. Neverjetno.
"Oh ne ..." je zamrmrala, ko je opazila, da na mizi ni rjavega sladkorja. "Gospodična," je zavpila, "smem prositi za rjav sladkor?"
"Res si malenkostna," je poudaril in pomešal svojo kavo ter spil prvi požirek.
"Nisi še bil z mano na pravem čaju," se je že malce bolj sprostila. Res nima razloga, da je slabe volje.
"Najverjetneje si tega ne želim?" je dejal, medtem ko je natakarica prinesla vrečko rjavega sladkorja in ga položila pred njo ter odšla.
"Zakaj vedno prinesejo samo eno vrečko?" je zavzdihnila. Pa ne da je pričakovala odgovor. Odločila se je, da ne bo več sitnarila in v svojo kavo stresla vrečko rjavega ter vrečko belega sladkorja. Težko je življenje.
"Saj me bo še pobralo od smeha! Kako nezadovoljen obraz! Zaradi sladkorja, predvidevam. Lahko bi naročila še eno vrečko rjavega."
"In naredila natakarici dodatno delo?" je vprašala.
"Prvič te ni motilo," ji je odgovoril.
"Ker sem mislila, da mi bo prinesla dve vrečki. Dve. Vsak normalen človek pije kavo z dvema sladkorjema," mu pojasni.
"To praviš samo zato, da lahko sebe kategoriziraš med navadne ljudi," se je zasmejal. "Koliko problemov zaradi sladkorja."
Odkimala je z glavo. Prav zares. Če bi ji natakarica prinesla dva, bi sedaj debatirala o čem bolj inteligentnem ... recimo kloniranju izumrlih živali ali suši v Avstraliji. Ali pa tudi ne.
"Še vedno ne vem, kaj je to na steklu," je z zanimanje motril sedaj že precej zbledelo sliko.
"To," je pomembno začela, "je čarobni dežniček. Dežniček s sončkom. Prestraši dež in privablja sonce. Ko sem bila majhna mi je babica prebrala zgodbico o tem. Vsebine se ne spomnim podrobno, vem pa, da je deček na list papirja narisal prav tak dežnik in z njim odgnal deževne oblake." Opazovala ga je in izpila požirek kave. Razlike pravzaprav ni bilo. Kljub belemu sladkorju. Končno je umaknil pogled s stekla. In se zazrl v njo.
"Čarovnička. Ampak tvoja magija ne deluje. Še vedno dežuje. Morda bi mogla dežnik narisati na list papirja?"
Deluje, je pomislila. Pa še kako deluje. Dežniček ji je pripeljal njega. Njegov prešerni smeh,njegove pikre pripombe. Kako naj ostane grenka ob njem? Dežnik ji je prav zares pripeljal sonce in razblinil njeno slabo voljo. Hvala dežniček, je pomislila in mu pritisnila poljubček.
"Natakarica te bo ubila s pogledom, ko ji takole mažeš šipe," je pomignil.
"Maščevanje je sladko ..." je pripomnila z nasmeškom. "Morda bom naslednjič - za spremembo - dobila DVA RJAVA sladkorja."

Liliputanec.

"Tale parkec je pravi blagoslov," je dejala z zaprtimi očmi, medtem ko je obraz nastavljala dopoldanskemu soncu.
"Sem mislil, da boš rekla, da je kava za s sabo blagoslov," jo je spodbodel.
Čez obraz ji je šinil nasmešek. Ni se ji dalo govoriti. Sedela je na svojem najljubšem zidu, ob sebi je imela najljubšega človeka, v rokah pa kozarček s kavo. Tega mi ne more nihče pokvariti, je pomislila.
"Se mi ne boš pridružil?" je nagajivo vprašala, pogled z neba spustila na njegov obraz in malce pobingljala z nogami. Tam spodaj je stal kot najbolj nebogljeno bitje. In se smehljal.
"Ne, mislim, da mi je tu spodaj kar všeč," je odvrnil, malce nagnil glavo in na eno oko zamižal. "Se lahko premakneš malce bolj levo?"
"Lenoba!" je zavpila smeje. "Sonce nagaja tebi pa hočeš, da se jaz premaknem! Pasivec si, da večjega ni! Sploh pa ti stojiš in se lažje premakneš kot jaz!"
Stopil je bližje in se skril v njeno senco. Kako smešen je, ko me gleda takole navzgor, je pomislila, mu skuštrala lase,previdno odložila kozarček s kavo (ni namreč bolj imenitnega kot prva jutranja kavica in ni želela tvegati, da se polije) nato pa skočila na noge.
"Jaz," je zavpila, se razkoračila, roke uprla v bok in dvignila glavo, kot da je kakšna strašno pomembna oseba, "sem Guliver! In ti," je s prstom pokazala nanj, "si Liliputanec, ki me skuša ugrabiti!"
"Ti si popolnoma zmešana," ji je smeje odvrnil in in prekrižal roke na prsih,"in jaz, gospodična ..."
"No, kaj? Kaj ti?" mu je skočila v besedo ter s stopalom igrivo potrepljala po tleh pričakujoč odgovor.
"Jaz, gospodična," je resno ponovil, "vam vidim pod krilo." Je mirno dokončal, kotički ust pa so mu trznili v nasmešek.
"Res si zlobni Liliputanec, ki me na vsak način želi zvabiti z mojega čarobnega zidu!" je smeje nadaljevala, a vseeno stopila za spoznanje bolj skupaj.
"Vaš obraz je spremenil barvo, gospodična," jo je še naprej izzival.
"Kolikokrat naj ponovim," je znižala glas in ga grdo pogledala. "Jaz sem Guliver, moje popotovanje je izjemne pomembnosti in Liliputanec kot ti mi ne bo prekrižal načrtov!"
"Strašno poženščen Guliver," se še vedno ni dal. "Prisegel bi, da tako čednega moškega še nisem videl."
Spustila se je z zidu, se postavila pred njega in ga čemerno pogledala. "Hecaš me!"
"Kdo je pa sedaj Liliputanec?" ji je odvrnil in jo tokrat on skuštral.
Ona. Ona je Liliputanec. In on je Guliver popotnik. Pride in gre. Pride - jo napravi veliko, pomembno. In nato gre. In ona je zopet majhna. Majhen Liliputanec, ki je bil vedno majhen, a je za trenutek, milisekundo, pomislil, da je lahko velik in pomemben. Da lahko spremeni svet. Majcen, mičken Liliputanec, katerega klic je kot krik, vpijočega v puščavi. Ona je Liliputanec.
"Kavo si pozabila na svoji magični skali," ji je pomignil in se ozrl proti soncu.
"Naj bo," je zamišljeno odvrnila. "Naj bo to znamenje, zapuščina, majhnega Liliputanca, ki je nekega sončnega dne mislil, da lahko postane Guliver."
Nasmehnil se je. "Pridi, kupil ti bom novo."

Dali.

"Dali," je zavzdihnila, ko je napravila prvi požirek svoje popoldanske kavice. Po kosilu, ki je bilo vse prej kot lahko, na s soncem obsijenem balkonu. Razgled sicer ni idiličen. Sosednji blok. Parkirišče s takšnimi in drugačnimi avtomobili. Če se ozre malce bolj proti severu pa čudovite Alpe. Nekje ... tam daleč. No ja. Ni slabo. Za popoldansko kavo.
"Dali ..." je zopet ponovila, na kratko odkimala in odložila svojo prikupno šalčko na prikupen krožniček ob prav tako prikupno žličko. Tja kamor spada. "Preprosto ne razumem."
"Česa?" je nakratko vprašal. Ne s preveč velikim zanimanjem. Morda zato, ker se pač spodobi.
"Dalija - saj ti pravim," je malce nejevolno odgovorila. "Salvadorja Dalija."
"To sem dojel," je odgovoril. "Sedaj si že v četrto ponovila isto ime."
"No, ne razumem ga," je trmasto nadaljevala.
"To že. Česa pri njem ne razumeš. To me zanima."
"Njega. Očitno je, da je zmeraj in povsod želel biti v središču pozornosti." Postala je, se zazrla v daljavo. "Najprej do desetega leta - no, leto gor ali dol - lula v posteljo, kot moški nosi nevzdržno smešne brkače ter v primeru, da se ljudje na ulici ne ozirajo dovolj za njim, še malce pocinglja z zvončkom."
Zasmeje se.
"Sliši se kot človek po tvojem okusu," z nasmeškom doda.
"Sploh ne," z zanosom pripomne. "Nikoli nisem cenila narcisoidnosti. Niti ekscentričnosti." Kdo bi sploh želel v svoji bližini takšnega človeka. Saj so kot klovni, ki so sami sebi zadosti, ki cenijo le samega sebe. Že Mali Princ je prav dobro vedel, ko je prvič spoznal Domišljavca, da je taka družba ničeva. In kot vedno pripomnil, kako čudni, da so odrasli. V tej mali glavici, obdani s pšeničnimi kodri, se je zagotova skrivala velika modrost. Pa vsi bolj opevajo Dalija.
"Tip je bil genij," je previdno dejal.
"Veš kaj? To pravijo prav vsi. Bral je dela sočasnih znastvenikov, nekateri pravijo, da je imel intuicijo za to, kar zna postati zanimivo za javnost. Pa da je bil razgledan. Lari-fari. Dvomim, da je razumel, kar je prebral. Nekaj najverjetneje že. Ampak pomisli! Cepitev atomov, DNK - to je bilo za tisti čas strašno napredno. Najverjetneje so s težavo dojemali celo tisti, ki se na takšne stvari spoznajo. Dali pa je bil konec koncev le umetnik. Mar ne?"
"Pravzaprav ne bi vedel. In to te moti? Da ga je navduševala znanost? " jo je vprašujoče pogledal.
"Ne," je mirno odvrnila. "Samo pravim, da je najverjetneje šlo za navdih in ne globje razumevanje, ampak pustimo to. Vsi so uživali v njegovi prisotnosti. Prav zato, ker je bil kot nekakšen redek dragulj. Da si se znašel ob njem, je bilo, kot da bi pravkar na avkciji kupil neko imenitnost, ki je neprecenljiva. Razumeš?"
"Torej te moti, da so bili ljudje radi v njegovi bližini?" jo je še bolj zmedeno vprašal.
"No, bolj to, da ga v resnici ni nihče poslušal in cenil zaradi tega, kar je. Bil je kot nekakšna kreacija neznansko znanega kreatorja, ki jo ljudje kupujejo zaradi znamke, a pravzaprav sploh ne vidijo kako čudovita je. Vidiš - to počno zaradi sebe, da bodo v družbi opaženi, ne zato ker uživajo v njegovi družbi. Skrajno nerazumljen človek. Dali." Nasmehnila se je ob pogledu na njegov skoroda prestrašeni obraz. Posrebala malce kave. "Po drugi strani pa se meni skozi svoja dela kaže kot skrajno krhek človek. Povsod nekakšne podpore, vse je tekoče, vse minljivo, vse razcefrano v koščke, ali deljeno v prazne predale. Majhno. Ranljivo. Tenko. Lomljivo. In zaprte oči, ki sanjajo. Kaj sanjajo? Kaj lepšega kot te izkrivljene stvore? Kaj velikega? Sončnega? Dali je bil sam. Samcat. Zato pozornost," je zaključila.
"Sploh pa - kdo sem jaz, da takole govorim o slavnem Salvadorju Daliju? Konec koncev ne vem prav nič o ničemer."
Nasmehnil se je. "Tokrat mislim, da te razumem."
Vrnila mu je nasmeh. "Si dokončal svojo kavo?"

Kava.

"Kava se ti bo skisala," je dejal po tem, ko je že skoraj eno uro mešala rjavo tekočino.
"Kava se ne more skisat," je odmrmrala. "Mogoče mleko. Sploh pa je boljša hladna," je dodala po premisleku.
Podprl si je glavo in gledal kako se še naprej poigrava z žličko in skodelico.
"Si jo sploh že poskusila?" jo je vprašal.
"Ne vem ... mogoče. Ne spomnim se." Zagledala se je v neko točko desno od njegove desne rame. Pravzaprav leve, ker ji je sedel nasproti. Res komplicirano. Nikoli ni razumela percepcije leve in desne. Sploh pa ju vsi mešajo.
"Pa jo misliš?" se je zopet oglasil.
"Kaj?" je zmedeno vprašala.
"Poskusit. Jo misliš poskusit," je dejal in še naprej zdolgočaseno zrl v njo. Še vedno si je podpiral glavo.
Nemogoč položaj, je pomislila. Kako se tako visok tip sploh lahko stlači na tako majhen stol za tako nizko mizo. Resno. Kaj vse ljudje pretrpijo za skodelico kave.
Zopet se je zazrla v svojo. Kavo. Rjavo tekočino. Brozgo.
"Zagotovo je dobra," je nezainteresirano odgovorila.
"Ja. Zagotovo, če si vanjo stresla dve vrečki sladkorja."
"Dve vrečki je ravno prav," je mirno zatrdila.
"Fanatik," ji je smeje odvrnil. "Ubogo dete imaš tako grenko živjenje, da piješ cuker s kavo namesto obratno."
"Hej, če moram gledat tvoj grenek fris, naj bo vsaj kava sladka. Sploh pa je pitje kave obred. Kavo se mora piti z užitkom," je pomenljivo rekla in mu pomežiknila.
"Ja - PITI! To je to, ti je ne piješ, ti jo gledaš! Sem mislil, da si rekla, da si je nujno potrebna."
Milo za žajfo. Ah naj mu bo, je pomislila. Sploh pa ne ve. Ta nori svet. In mešanje kave - najbolj sproščujoča stvar. Ko gledaš kako se vrtinči, kako včasih pljuskne čez rob. Kot da lahko z mešanjem upočasniš tek časa. Bistvo ni v kavi. Niti v skodelici. Ampak on ne ve.
Nasmehnila se je.
"Greva," je rekla in vstala.
"Ne boš popila svoje kave?" jo je začudeno vprašal in obsedel na stolu.
"Lahko jo mešam v neskončnost pa ne bo nič drugače. Ti boš še vedno nasproti mene in jaz bom še vedno imela v zavesti trenutek odhoda. In ne glede na to kako močno ali kako hitro ali kako z zanosom jo mešam ... ta trenutek ostaja. In se bliža. Ne razumeš? Moje mešanje ničesar ne spremeni."
Zazre se mu v oči.
"Res si čudna ..." se nasmehne in vstane.
Pojma nimaš, kako prav imaš, je pomislila. Pa je čudna še nežno rečeno.