Kava.

"Kava se ti bo skisala," je dejal po tem, ko je že skoraj eno uro mešala rjavo tekočino.
"Kava se ne more skisat," je odmrmrala. "Mogoče mleko. Sploh pa je boljša hladna," je dodala po premisleku.
Podprl si je glavo in gledal kako se še naprej poigrava z žličko in skodelico.
"Si jo sploh že poskusila?" jo je vprašal.
"Ne vem ... mogoče. Ne spomnim se." Zagledala se je v neko točko desno od njegove desne rame. Pravzaprav leve, ker ji je sedel nasproti. Res komplicirano. Nikoli ni razumela percepcije leve in desne. Sploh pa ju vsi mešajo.
"Pa jo misliš?" se je zopet oglasil.
"Kaj?" je zmedeno vprašala.
"Poskusit. Jo misliš poskusit," je dejal in še naprej zdolgočaseno zrl v njo. Še vedno si je podpiral glavo.
Nemogoč položaj, je pomislila. Kako se tako visok tip sploh lahko stlači na tako majhen stol za tako nizko mizo. Resno. Kaj vse ljudje pretrpijo za skodelico kave.
Zopet se je zazrla v svojo. Kavo. Rjavo tekočino. Brozgo.
"Zagotovo je dobra," je nezainteresirano odgovorila.
"Ja. Zagotovo, če si vanjo stresla dve vrečki sladkorja."
"Dve vrečki je ravno prav," je mirno zatrdila.
"Fanatik," ji je smeje odvrnil. "Ubogo dete imaš tako grenko živjenje, da piješ cuker s kavo namesto obratno."
"Hej, če moram gledat tvoj grenek fris, naj bo vsaj kava sladka. Sploh pa je pitje kave obred. Kavo se mora piti z užitkom," je pomenljivo rekla in mu pomežiknila.
"Ja - PITI! To je to, ti je ne piješ, ti jo gledaš! Sem mislil, da si rekla, da si je nujno potrebna."
Milo za žajfo. Ah naj mu bo, je pomislila. Sploh pa ne ve. Ta nori svet. In mešanje kave - najbolj sproščujoča stvar. Ko gledaš kako se vrtinči, kako včasih pljuskne čez rob. Kot da lahko z mešanjem upočasniš tek časa. Bistvo ni v kavi. Niti v skodelici. Ampak on ne ve.
Nasmehnila se je.
"Greva," je rekla in vstala.
"Ne boš popila svoje kave?" jo je začudeno vprašal in obsedel na stolu.
"Lahko jo mešam v neskončnost pa ne bo nič drugače. Ti boš še vedno nasproti mene in jaz bom še vedno imela v zavesti trenutek odhoda. In ne glede na to kako močno ali kako hitro ali kako z zanosom jo mešam ... ta trenutek ostaja. In se bliža. Ne razumeš? Moje mešanje ničesar ne spremeni."
Zazre se mu v oči.
"Res si čudna ..." se nasmehne in vstane.
Pojma nimaš, kako prav imaš, je pomislila. Pa je čudna še nežno rečeno.