Dali.

"Dali," je zavzdihnila, ko je napravila prvi požirek svoje popoldanske kavice. Po kosilu, ki je bilo vse prej kot lahko, na s soncem obsijenem balkonu. Razgled sicer ni idiličen. Sosednji blok. Parkirišče s takšnimi in drugačnimi avtomobili. Če se ozre malce bolj proti severu pa čudovite Alpe. Nekje ... tam daleč. No ja. Ni slabo. Za popoldansko kavo.
"Dali ..." je zopet ponovila, na kratko odkimala in odložila svojo prikupno šalčko na prikupen krožniček ob prav tako prikupno žličko. Tja kamor spada. "Preprosto ne razumem."
"Česa?" je nakratko vprašal. Ne s preveč velikim zanimanjem. Morda zato, ker se pač spodobi.
"Dalija - saj ti pravim," je malce nejevolno odgovorila. "Salvadorja Dalija."
"To sem dojel," je odgovoril. "Sedaj si že v četrto ponovila isto ime."
"No, ne razumem ga," je trmasto nadaljevala.
"To že. Česa pri njem ne razumeš. To me zanima."
"Njega. Očitno je, da je zmeraj in povsod želel biti v središču pozornosti." Postala je, se zazrla v daljavo. "Najprej do desetega leta - no, leto gor ali dol - lula v posteljo, kot moški nosi nevzdržno smešne brkače ter v primeru, da se ljudje na ulici ne ozirajo dovolj za njim, še malce pocinglja z zvončkom."
Zasmeje se.
"Sliši se kot človek po tvojem okusu," z nasmeškom doda.
"Sploh ne," z zanosom pripomne. "Nikoli nisem cenila narcisoidnosti. Niti ekscentričnosti." Kdo bi sploh želel v svoji bližini takšnega človeka. Saj so kot klovni, ki so sami sebi zadosti, ki cenijo le samega sebe. Že Mali Princ je prav dobro vedel, ko je prvič spoznal Domišljavca, da je taka družba ničeva. In kot vedno pripomnil, kako čudni, da so odrasli. V tej mali glavici, obdani s pšeničnimi kodri, se je zagotova skrivala velika modrost. Pa vsi bolj opevajo Dalija.
"Tip je bil genij," je previdno dejal.
"Veš kaj? To pravijo prav vsi. Bral je dela sočasnih znastvenikov, nekateri pravijo, da je imel intuicijo za to, kar zna postati zanimivo za javnost. Pa da je bil razgledan. Lari-fari. Dvomim, da je razumel, kar je prebral. Nekaj najverjetneje že. Ampak pomisli! Cepitev atomov, DNK - to je bilo za tisti čas strašno napredno. Najverjetneje so s težavo dojemali celo tisti, ki se na takšne stvari spoznajo. Dali pa je bil konec koncev le umetnik. Mar ne?"
"Pravzaprav ne bi vedel. In to te moti? Da ga je navduševala znanost? " jo je vprašujoče pogledal.
"Ne," je mirno odvrnila. "Samo pravim, da je najverjetneje šlo za navdih in ne globje razumevanje, ampak pustimo to. Vsi so uživali v njegovi prisotnosti. Prav zato, ker je bil kot nekakšen redek dragulj. Da si se znašel ob njem, je bilo, kot da bi pravkar na avkciji kupil neko imenitnost, ki je neprecenljiva. Razumeš?"
"Torej te moti, da so bili ljudje radi v njegovi bližini?" jo je še bolj zmedeno vprašal.
"No, bolj to, da ga v resnici ni nihče poslušal in cenil zaradi tega, kar je. Bil je kot nekakšna kreacija neznansko znanega kreatorja, ki jo ljudje kupujejo zaradi znamke, a pravzaprav sploh ne vidijo kako čudovita je. Vidiš - to počno zaradi sebe, da bodo v družbi opaženi, ne zato ker uživajo v njegovi družbi. Skrajno nerazumljen človek. Dali." Nasmehnila se je ob pogledu na njegov skoroda prestrašeni obraz. Posrebala malce kave. "Po drugi strani pa se meni skozi svoja dela kaže kot skrajno krhek človek. Povsod nekakšne podpore, vse je tekoče, vse minljivo, vse razcefrano v koščke, ali deljeno v prazne predale. Majhno. Ranljivo. Tenko. Lomljivo. In zaprte oči, ki sanjajo. Kaj sanjajo? Kaj lepšega kot te izkrivljene stvore? Kaj velikega? Sončnega? Dali je bil sam. Samcat. Zato pozornost," je zaključila.
"Sploh pa - kdo sem jaz, da takole govorim o slavnem Salvadorju Daliju? Konec koncev ne vem prav nič o ničemer."
Nasmehnil se je. "Tokrat mislim, da te razumem."
Vrnila mu je nasmeh. "Si dokončal svojo kavo?"