Go(o)d.

"Tole bo!" je zavpila in stekla do drevesa ter ga objela.
Trajalo je kar nekaj časa, da jo je dohitel, s počasnim korakom, seveda. Nikamor se mu ni mudilo.
"A ni krasno?" je dejala in se ozrla v njegove krošnje. Sledil je njenemu pogledu.
"Čudovito," je odgovoril s pridihom sarkazma in sedel podenj. Sedla je poleg in se s hrbtom naslonila ob drevo.
"Kava," je rekel in ji v roke potisnil kozarček. Pokusila jo je, nato pa sta si zamenjala lončke in ponovno naredila požirek. Pregrenka. "Ta je moja," je rekla in pokazala na tisto v njegovih dlaneh. "Definitivno," je pokimal in parkrat pocmokal.
"Zdaj zdaj se bova zavedla, da sva gola," je dejala in se z ramo zadela obenj.
"Kaaj?" je rekel in jo presenečeno pogledal. "Res je da imaš izrazito prekratke hlače ... če to misliš ..."
"Ne, bučman! Ciljala sem na izvirni greh. Le, da je najin prepovedani sad kava." Zazrla se je v lonček.
"Aha. Kdo je pa potem kača?" je takoj zagrabil.
"Ne vem. Morda družba v splošnem. Način življenja, ki nagovarja, da ni dneva brez jutranje kave." Odprla je pokrovček, iz žepa izvlekla plastično paličico in zopet pomešala.
"Bo torej Bog preklel družbo?" jo je vprašal in odtrgal travnato bilko.
"Meni se zdi, da jo je že," je rekla in skomignila z rameni. "Sami sebi smo poguba."
"A ni prav to bistvo te zgodbe - Izvirnega greha? Človek je jedel z Drevesa Spoznanja dobrega in slabega, ker mu je kača obljubila vednost Boga. Obljubila mu je spoznanje. In s tem, ko je dosegel spoznanje - spoznanje, da je gol - si je zagotovil izgon iz Edenskega vrta."
"Zaradi vednosti po kateri hlepi," je nadaljevala, ko je zaobjela kar je hotel povedati.
"Natanko!" je nadaljeval in pokimal.
"In Bog se je zbal, da bo vsevedni človek jedel tudi z Drevesa Življenja in postal večen, kot Bog sam. Zato je človeka izgnal, Drevo Življenja pa dal v varstvo Kerubom ter ga zavaroval s plamenom bliskajočega se meča."
Zasmejala se je. "Ženski naprtil težave s porodom ter podrejenost moškemu, kačo pa preklel, naj se plazi po trebuhu in živi v sovraštvu s človeško raso," je dokončal. Zamišljeno je zrl predse in v rokah še vedno mečkal travno bilko.
"Hmmm ... neenakost in sovraštvo do ubogih živali," je zamrmrala. "K čemu nagovarja Biblija." Malce je pomislila. "Veš kaj je zanimivo? Bog. Bog je prišel v vrt in klical človeka. Človek se je skrival za grmom in ko ga je Bog vprašal čemu, je odvrnil, da zato ker je nag. In Bog je najprej vprašal: Kdo ti je povedal, da si nag? šele nato: Si mar jedel z drevesa s katerega sem ti prepovedal jesti?"
"Bog ni vedel," je dejal in se zazrl v njo.
"Bog ni vedel," je dejala in pokimala. "Malce kontradiktorno z njegovo vsevednostjo, se ti ne zdi? Sploh pa - če je Bog omniscienten - ne bi že v naprej vedel kaj se bo zgodilo? Ne bi torej človeku nekako preprečil, onemogočil, dogajanje, ki se bo zgodilo, če tega ne stori?"
"Paradoksalno," je prikimal in se zopet vrnil k svoji bilki.
"Biblija dela Boga zmotljivega, človeškega in človeka Božjega. Sam Bog pravi, da je človek sedaj kakor eden iz med njih, ker vidi dobro in slabo."
"Pa saj je človeka ustvaril po svoji podobi - že to samo je skrajno čudaško. Po svoji podobi? Vsemogočnega, vsevednega, nadvse dobrega ..." prhnil je. "Pustimo to zadnje - da ne zaidemo zopet v paradoks. Nadvse dobri Bog vsaj v Bibliji ne obstaja. Je pa po definiciji absoluten."
"In z njim človek?" je zmedeno dodala. "Ni mogoče."
"Mhm," je še vedno z nasmeškom na obrazu pritrdil.
"Ampak če pustiva vse te - akhm - da ne rečem "zmote" ... morda je bistvo te zgodbe, da naj se človek ne peha za vednostjo, ki mu ni pridržana, da naj ne išče znanosti, ki mu ni zapovedana in v zibko položena. Drugače bo sam sebi napovedal propad."
"Pokorstvo in ubogljivost. Ljudstvo sužnjev. Sužnjev vere," je zamrmral.
"No ja ... v zameno za upanje," je dodala. "Ampak mi - mi smo si že napovedali propad. Uničujemo se. Poglej kam nas je pripeljala znanost - atomske bombe, uničevanje atmosfere, ..."
"Morda pa Biblije ne smemo brati dobesedno. Se ne smemo zapletati v njene paradokse. Sporočilo je vendarle očitno," odvrgel je bilko. "Upam, da ne preroško."
"Bonton skozi zgodbice," se je nasmehnila.
"Poguba skozi zgodbice," je mrko dejal.
"Ah, daj no, ne bodi črnogled! Res je, da smo se znašli v toku, ki drvi proti prepadu. Res, da niti približno ne ukrepamo zadostno. Ampak to človeštvo potrebuje. Mrzel tuš. Da se zbudi in se zave. Rešitve so že na dlani, le polastiti se jih nočemo. In ko bo nuja ..."
"Bomo ukrepali," je dokončal.
"In nič prej," je zavzdihnila.
"Ampak kako veš, da bomo ujeli ta trenutek ... kako veš, da ga ne zamudimo. Zadnje priložnosti?"
"Slutnja," je dejala. "Ampak sedaj raje užijva trenutek, dokler ... dokler se še ne zavedava kako gola sva."
"In nemočna," je dejal in se ji zazrl globoka v oči.
"In nemočna," je ponovila.