Slamica.

"Ledena kava," je zmagoslavno rekla, stopila čez prag balkona in se skoraj spotaknila.
"A nisi trdila, da si bila natakarica?" jo je vprašal, ko je s tresočimi rokami postavljala pladenj na mizico.
"Ha ha. Ti me kar zafrkavaj. Bila sem natakarica. Zelo dobra natakarica, če te že zanima!" je pripomnila in ga ostro pogledala, nato pa se nasmehnila. "Res je, da sem enkrat pogrnila s celim pladnjem sadnih kup ... ampak to je bilo zato, ker so bila tla mokra."
"Aha, kaskaderska natakarica torej," je pokimal in zrl vanjo, kot da misli čisto resno. Pa saj najverjetneje je mislil čisto resno.
"In enkrat sem malce preveč nagnila vrč z ledeno kavo ..." je nadaljevala in se pričela smejat.
"Zakaj se mi zdi, da ni bilo malce preveč?" je zamrmral.
"VOOOOOOŠ!" je zavpila in zakrilila z rokami. "Vse je šlo po šanku, po tleh, po meni.... in potem sem za silo uredila tisto ledeno kavo. Jo hotela dvigniti, da bi jo postavila na pladenj - in dno ostane na šanku ... lahko si misliš kakšna sem bila po tej prigodi."
"Kavina, z ekstra smetano povrhu," se je zasmejal. "Dobra natakarica, kaj?"
"Hej! Ljudje so me imeli radi!" je protestno nastopila.
"Ker si jih spravljala v smeh?" je še malo ponagajal in srebil malo kave. "No, in očitno zaradi ledene kave. Tiste, ki je nisi zlila po sebi."
"Reče se: Hvala," je zavila z očmi ter še sama naredila požirek kave, malce požvečila slamico. Oranžno slamico. Fuj, oranžna barva, zakaj nisem vzela katere druge, jo je prešinilo. Pa saj okus je enak. Ampak estetska vrednost! Poškilila je k njemu. Oh, prozorna ... če bi zginil na stranišče ali kaj podobnega...
"Kaj je s tabo?" je prekinil njene misli. "A sem te hipnotiziral s kozarcem?"
Malce je pomencala in zrla v mizo. Počohala se je po glavi na to pa le izdavila: "Hočem tvojo slamico."
"Po tem ko si svojo prežvečila? Ni šans. Kaj sploh piješ?" jo je radovedno vprašal in se stegnil s slamico, da bi odpil požirek. Pa je bila prehitra.
"Menjam slamico za svoj čarobni napitek." Zdaj ga pa ima.
Nekaj časa je pomišljal, parkrat odprl in zaprl usta. "Naj bo!"
Zamenjala sta.
Malce je pomešal nato pa posrebal. Skozi pogriženo oranžno slamico.
"Saj je samo navadna ledena kava!" je vzkliknil.
"A res?" je pogledala in se naredila neumno. Privzdignil je obrvi.
"Saj ni navadna - je brez smetane in sladoleda," je pomignila in zmagoslavno požvečila sedaj prozorno slamico.
"Zakaj pa to? A hujšaš?" je rekel in naredil še en požirek. Očitno se je sprijaznil z usodo.
"Na-a. Ne jem smetane in sladoleda." Skozi slamico je povlekla malo zraka in opazovala kako se dviguje gladina kave. Nato je pihnila, da je zabrbotalo.
"Zakaj si pa vzela mojo kavo? V njej sta in smetana in sladoled," še kar ni odnehal.
"Lepšo slamico ima," je preprosto dovrnila. Zopet je pihnila in gledala kako mehurčki silijo na plano in nato izginelo. Mehurček. Kot milni mehurček. "Homo bula". Človek kot milni mehurček. Pihnila je. Pride iz nič. Zgine v nič. Kot človek. Pogruntavščina mračnega, a ne tako neumnega srednjega veka. Minljivost je hecna zadeva. Človek se počuti tako majhnega. Krhkega.
"A boš popila kavo?" je pomignil na njen kozarec. Pravzaprav njegov. Njegov bivši. "Saj lahko obdržiš slamico," je upajoče nadaljeval.
"Izvoli. Izgubila sem tek," je rekla in porinila kavo proti njemu, slamico pa vseeno obdržala. "Mislim, da ji je potekel čas."
"Noben užitek ni večen," se je zasmejal.
Prikimala je. Nič ni večno, je pomislila. In odnesla slamico v smeti.