Dežnik.

Nosek je pritisnila ob steklo. Dež. Že dva dni. Kako turobno vreme. Pravšnje za študiranje, bi morda trdil kdo. Ne zanjo. Nizek pritisk. Kofein potrebujem, je pomislila. Dahnila je v steklo, da se je zarosilo ter narisala dežniček ter nanjga sonce.
"Kaj počneš?" je zaslišala glas za seboj.
Obrnila se je k njemu. "Zamujaš," je resno rekla.
"Ah daj no ... ne bodi sitna," je prav dobrovoljno nadaljeval in sedel nasproti nje.
"Vaša kava," ju je prekinila natakarica in pred njiju položila dve šalčki s kavo.
"Če misliš, da si se mi s tem odkupil ..." je čemerno dejala.
"Dež ti prav zares ne ustreza. Ali morda faktor, da je jutro in se še nisi zadela s svojo prvo kavico. Ne skrbi tudi plačal ti jo bom." Smejal se je. Se ta človek sploh kdaj neha smehljati, je pomislila. Ura je zgodnja, zunaj dežuje ... in ona je neznansko tečna. Tečka. On pa kot kakšen sonček. Neverjetno.
"Oh ne ..." je zamrmrala, ko je opazila, da na mizi ni rjavega sladkorja. "Gospodična," je zavpila, "smem prositi za rjav sladkor?"
"Res si malenkostna," je poudaril in pomešal svojo kavo ter spil prvi požirek.
"Nisi še bil z mano na pravem čaju," se je že malce bolj sprostila. Res nima razloga, da je slabe volje.
"Najverjetneje si tega ne želim?" je dejal, medtem ko je natakarica prinesla vrečko rjavega sladkorja in ga položila pred njo ter odšla.
"Zakaj vedno prinesejo samo eno vrečko?" je zavzdihnila. Pa ne da je pričakovala odgovor. Odločila se je, da ne bo več sitnarila in v svojo kavo stresla vrečko rjavega ter vrečko belega sladkorja. Težko je življenje.
"Saj me bo še pobralo od smeha! Kako nezadovoljen obraz! Zaradi sladkorja, predvidevam. Lahko bi naročila še eno vrečko rjavega."
"In naredila natakarici dodatno delo?" je vprašala.
"Prvič te ni motilo," ji je odgovoril.
"Ker sem mislila, da mi bo prinesla dve vrečki. Dve. Vsak normalen človek pije kavo z dvema sladkorjema," mu pojasni.
"To praviš samo zato, da lahko sebe kategoriziraš med navadne ljudi," se je zasmejal. "Koliko problemov zaradi sladkorja."
Odkimala je z glavo. Prav zares. Če bi ji natakarica prinesla dva, bi sedaj debatirala o čem bolj inteligentnem ... recimo kloniranju izumrlih živali ali suši v Avstraliji. Ali pa tudi ne.
"Še vedno ne vem, kaj je to na steklu," je z zanimanje motril sedaj že precej zbledelo sliko.
"To," je pomembno začela, "je čarobni dežniček. Dežniček s sončkom. Prestraši dež in privablja sonce. Ko sem bila majhna mi je babica prebrala zgodbico o tem. Vsebine se ne spomnim podrobno, vem pa, da je deček na list papirja narisal prav tak dežnik in z njim odgnal deževne oblake." Opazovala ga je in izpila požirek kave. Razlike pravzaprav ni bilo. Kljub belemu sladkorju. Končno je umaknil pogled s stekla. In se zazrl v njo.
"Čarovnička. Ampak tvoja magija ne deluje. Še vedno dežuje. Morda bi mogla dežnik narisati na list papirja?"
Deluje, je pomislila. Pa še kako deluje. Dežniček ji je pripeljal njega. Njegov prešerni smeh,njegove pikre pripombe. Kako naj ostane grenka ob njem? Dežnik ji je prav zares pripeljal sonce in razblinil njeno slabo voljo. Hvala dežniček, je pomislila in mu pritisnila poljubček.
"Natakarica te bo ubila s pogledom, ko ji takole mažeš šipe," je pomignil.
"Maščevanje je sladko ..." je pripomnila z nasmeškom. "Morda bom naslednjič - za spremembo - dobila DVA RJAVA sladkorja."