g. Braudel.

"Dobro jutro," je odzravila si skoraj pomela oči, a se pravočasno spomnila, da ima na sebi kilo make-upa. Kot ponavadi. Zazevala je in pozabila pomakniti roko pred usta. To bi bil že idealen povod, da z babi prične še eno brezupno bitko. Kar slišala jo je kako bi se drla kaj takega kot:"Manire, mlada dama!" ter, da ji ni kupila bontona zato, da se sedaj na njem nabira prah. Poraz je neizbežen. Ampak babi ni tukaj in zeha lahko kolikor ji srce poželi. Sploh pa je kar v redu vzgojena - za njene pojme.
"Dobro jutro," je zaželela naslednjemu mimoidočemu, ki pa jo je le čemerno pogledal in oddrvel naprej svojo pot. Zakaj se sploh trudim, je pomislila. Kaj je sploh tako dobrega pri jutrih? Vsi so nergavi, vsi z mislimi še v topli postelji. Dober dan, dober večer - to še gre ... ampak dobro jutro?! Res smešno. Še manj pa je dobro, če ga preživiš v Ljubljani. Sivi, še prebujajoči se Ljubljani. Nekdo bi moral izumiti frazo "slabo jutro". To bi bilo sila prikladno.
"Dobro jutro," jo je pozdravila natakarica, ko je vkorakala v kavarno, ona pa je v odgovor le nekaj zamrmrala.
Sedla je, položila torbo na stol, knjigo na mizo, glavo pa poleg nje. Spala bi, je pomislila. Kaj ji je sploh bilo, da je takole zgodaj rinila v Ljubljano? Braudel. Braudel je vsega kriv.
"Kavo?" jo je vprašal prijazen glas natakarice.
Dvignila je glavo. "Z mlekom prosim," je odgovorila. "In rjav sladkor," je hitro pristavila. Zrla je v knjigo. Fernand Braudel. Špeh. Zakaj bi si kdorkoli zamislil trilogijo v šestih delih? Potiho je preračunavala, koliko starni štejejo vse knjige skupaj. 1000? 1800? Tam nekje.
"Tole je pa kar zajeten zalogaj," je prijazno pripomnila natakarica in odložila pladenj s kavo, vodo ter piškoti.
"Moja spremljevalka zadnje leto," je ironično pripomnila. "Včasih znabiti težka, ampak moški trdijo, da imamo vse ženske takšne trenutke - no, obdobja."
Natakarica se je zasmejala in vrnila k svojim "poslom".
Braudel. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV. - XVIII. stoletje. Že naslov se vleče ko čreva, je pomislila. Človek gre študirat umetnostno zgodovino in za čtivo dobi - ekonomijo? Kaj takega. Sedaj ji je bilo kar malo žal, da je tarnala, da je študij premalo raznolik. Na - pa ima. Raznolikost.
Stresla je svoj velepomembni rjavi sladkor v kavo in odpila kratek požirek. Tako osamljeno se je počutila. Presedla se je na sosednji stol, tako da je lahko opazovala dogajanje skozi okno. Zaspani obrazi, utrujeni obrazi, podočnjaki tam, nepočesani lasje drugje, nek moški je imel obuti celo dve različni nogavici. Nikjer sončnega obraza. Danes ga ne bo. Zopet se je zazrla proti knjigi. Daj odpri me, je tiho klicala. Nočem, je pomislila. Debela si in v naslovu imaš besedi ekonomija in kapitalizem. Ni šans.
Kaj je bilo temu človeku, da je spisal tako obsežen cikel? Tip navaja ogromno faktov, ogromno letnic. Včasih se izgubiš nekje med njimi. Med vsemi številkami in tujimi imeni. Očitno je, da je bil razgledan človek - v najširšem smislu. Koliko časa mu je vzela ta knjiga? Celo večnost, je pomislila. Celo večnost je ta majhen, siv, presušen gospod sedel za svojo pisalno mizo in tipkal po pisalnem stroju. Sem ter tja je vstal, da je v kateri izmed knjig preveril kakšen podatek, da si je skuhal kavo. Sčasoma je najverjetneje že postal plešast in tudi obisk okulista je bil obvezen. Vsaj takega si ga je ona predstavljala. Ampak izredno prijaznega. Četudi ni v knjigi našla niti trohice topline. In med branjem se je počutila kot tujec v neki oddaljeni deželi. Mrzli, ledeno mrzli deželi, katere jezika ne pozna, katere rastlinje ji je tuje in živalstvo zastrašujoče. Hiše zapuščene in ljudje zaprti vase.
"Ste bili tudi vi osamljeni, gospod Braudel?" je zašepetala in pobožala platnico. Sedaj imate mene, je pomislila. In jaz vas. Da si krajšava čas. Pomislila je, če bi jo takšen človek sploh želel za družbo. To sedaj ni pomembno, je pomislila in odprla knjigo. "Gospod Braudel, obsojeni ste name, pa če vam je všeč ali ne! Ste namreč moja edina družba!" je zamrmrala, nato pa ujela sumničav pogled natakarice. Zazvoni telefon.
"Kje si?" je zaslišala glas skozi zvočnik.
"Na kavi z gospodom Braudelom," je zašepetala.
"Zakaj šepetaš in kdo zaboga je gospod Braudel?"je zaspano vprašal.
"Nočem, da bi me natakarica slišala," ni prenehala s šepetanjem. "Gospod Braudel je moja skrivna naloga, moraš mi pomagati. Hrrrrrrš mission over."
"Gospod Braudel. Ha! Res si zmešana. Pridem. Naroči mi kavo z mlekom."
Gospod Braudel očitno ne bo njena edina družba. Nasmehnila se je.
"Oprosti Braudel. Pa kdaj drugič," je šepnila in zaprla knigo.