Rutina.

Nogi je spustila s postelje in se s prsti nežno dotaknila tal. Mrzlo. Z zapestja je potegnila zadnjo elastiko, ki ji je še preostala in si skuštrane lase povezala v dvignjen čop. Slekla je premočeno majico in se stegnila do omare po svežo. S stopali je zatipala po tleh, dokler ni zadela ob nekaj kosmatega. Njeni najljubši copatki. Beli zajčki. Nogi je zakopala vanju in vstala.
Še ena noč, ko preprosto ne najde miru.
S tresočim korakom se je spustila po stopnicah in se oklepala ograje. Niti zajčki ji ne zmorejo pomagati, če je lastne noge ne želijo držati pokonci.
Zatavala je v kuhinjo in odprla pipo. Ta znani šum je tako prijetno del. Podstavila je džezvo, jo napolnila do polovice in pristavila za kavo.
Vanjo so utripale rdeče številke ure na pečici. 04:30 je kazala ta. 04:28 je kazala tista na mikrovalovki.
Nato je sedla na pult in pustila, da ji noge binglajo. En zajček ji je pobegnil. Za drugega se je potrudila, da ni ušel. Zrla je v golo stopalo ... v svoje s temno-modrim lakom nalakirane nohte ... poslušala je glasen "blup blup" vode, ki je že zavrela ... čutila hlad, ki ji je objel gole noge. Z dlanmi je podrgnila po stegnih, da bi jih ogrela pa so bile le-te še bolj ledene.
Končno se je spustila, obula pobegli copat, iz omare vzela posodico z rjavim sladkorjem, posodico s kavo. Stresla v vodo najprej dve žlički sladkorja. Pristavila. Nato še slabi dve žlici kave. Zopet pristavila. Odstavila. Pomešala.
Rutina. Rutina.
Počakala par sekund. Nalila v šalčko. Šalco. Dolila tisto poceni sojino mleko iz Hoferja. Sedla za mizo.
Rutina.
Glavo je zakopala v dlani.
"Nisi v redu, kajne?"
Nasmehnila se je. In odkimala.
Tišina.
S tresočo roko je dvignila skodelico in srebnila kavo. Vsaj ta ji je uspela.
Po grlu ji je stekla vroča tekočina, kot tolažilo, kot zagotovilo, da je vse kot je bilo. Da je vse kot mora biti. Kot je vsako jutro.
"Boš v redu?"
Skomignila je.
"Zakaj sem tu?" jo je končno vprašal.
"Sem mislil, da si me dokončno nagnala."
Zopet je usteca skremžila v grenek nasmeh.
"Del mene si, del moje domišljije. Si mislil, da mi lahko ubežiš?"
"Sem mislil, da prav to hočeš?"
"Saj sem hotela ..." je odkimala. Glavo je naslonila na roko in zrla v sijočo površino mize.
"Hotela sem. Nisem te potrebovala."
"Zdaj me potrebuješ?"
Po licih so se ji ulile solze. Pokimala je.
"Del moje rutine si. Del mene. Ne moreš oditi. Kot to počno ostali. Ne smeš."
"Ne, ne morem."
"Prosim."
"Saj sem tukaj."
Pokimala je.
Tukaj je. Neresničen, kot vedno. Še ena slaba navada. Kot kava. Še ena reč, ki ji daje občutek ugodja. Občutek, da vse poteka v ritmu, po določenih zapovedih.
Tudi kadar se svet sesuva.
Pa še to le zato, ker ji kava in lastna domišljija preprosto ne moreta uiti.
Rutina.

Črte.

Noge je imela spodvite po turško, na kolena je naslanjala blok. Lenobno je vlekla črte. Črtice, pikice, pike. Zdaj nagnila glavo in premerila prizor pred seboj. Naredila požirek kave. Pa zopet lenobno vlekla. Črte, črtice, pikice pike.
"Pojdi stran," je zamrmrala in še vedno zrla v isto točko v daljavi.
Namrgodil se je.
"Pojdi stran, sem ti rekla," je bolj odločno ponovila. A še vedno otopelo zrla tja daleč. Nekam predse.
"Ne skrivaš, kar rišeš," je dejal.
Ošvrknila ga je s kotičkom očesa. "Saj nikdar nisem."
"Pa si," je zanergal in se ji približal.
"Pojdi stran," je zopet ponovila in nadaljevala z risanjem. Vlečenjem črt, črtic ...
Stal je za njo in zrl v blok. "Zakaj? ..."
"Ne verjamem ti več."
"Ne maraš krajin!"
"Pravi kdo?!"
"Praviš ti!"
"POJDI STRAN!"
"In ne maraš pomladi ..."
"Nič ne veš. NIČ! Maram krajine in maram pomladi ... tebe ne maram!"
Nasmehnil se je.
"Ne verjamem ti več ..." je nadaljevala. "Nisi resničen!"
"Zakaj potem še vedno govoriš z menoj?"
"Kaj pa naj?" je vzkliknila in končno pogled odtrgala od zveščiča. "Mi poveš kaj naj?"
"Sooči se z realnostjo ..." približal se ji je na milimeter in ji zrl globoko v oči.
"Januar je, draga ... januarja ne sediš na tleh ..."
Zaprla je oči. Ne.
"In ti nikdar ne rišeš krajin."
Ne.
"In nikdar več ne boš pila kave iz lokala, ker si alergična na alpsko mleko."
Ne.
"In jaz nisem resničen."
NE.
Odprla je oči.
Doma. Za mizo. Pred kupom zvezkov, knjig ... z doma skuhano kavo. S sojinim mlekom. V toplih oblačilih, ker jo zebe.
Sama.
In je vlekla ... črte, črtice, pikice, pike.

Izbrisana.

"Se je še spomniš?"
"Koga? Nje?"
"Ja ... tistega rjavolasega dekleta, ki je v bulerjih in miniču skakalo po lužah in prepevalo pesmice Romane Kranjčan?"
Namuznila se je. Kako se je ne bi spomnila?
"Ja," je zavzdihnila, "spomnim se je."
"Se spomniš, kako je včasih sredi nabito polne ulice mahala mimoidočim avtomobilom, polnim neznanih ljudi?"
"Ja, tudi tega se spomnim ..." se je zarežala.
"Kako je včasih splezala na drevo, samo zato, da si je utrgala prav tisti list, ki je ujel njeno pozornost?"
"Vedno je potem izgubila vse te liste ..."
"Ha. Ja. Pa tako se je trudila, da jih je dobila. Smešno."
Smešno.
"Včasih je podila golobe po Čopovi."
"Včasih ..."
"Jo kdaj pogrešaš?"
"Pogrešam?" zazrla se je v modre oči in te so se zazrle nazaj vanjo. "Ja. Pogosto."
"Kam je šla? Se kdaj vprašaš?"
"Ne razmišljam o tem ... najbrž je šla za njim, saj veš. Vedno za njim."
"Ja. Vsi so se ji smejali. Samo on ne. Smešno."
"Ja, smešno. Narejeno. On je bil narejen, potvorjen, lažen." Pogled je spustila v umivalnik.
"Lažen ..."
"Izmišljen. Od samega začetka."
"Sem mislila, da ga je ona spremenila?"
"Saj ga je - njena domišljija."
"In kje sta zdaj ... "
"Pozabljena, če mene vprašaš. Izbrisana."
Samo še ona je ostala. Nič več črna, nič več vesela, nič več rjavolasa. Nič več. Nič več. Nič več. Nič več zaljubljena. Ampak še vedno ona.
Isto dekle, ki je odvisno od kave. Ki teži z rjavim sladkorjem. In po novem s sojinim mlekom.
Isto dekle.
Na obrazu nasproti sebe je opazila packo. Stegnila dlan in jo razmazala ...
To se zgodi, če želiš popraviti stvari - poslabšaš jih. Razmažeš, razpackaš, pogršaš.
"Pa še vedno bolje packa na ogledalu, kot mozolj na obrazu."

Iluzija.

Kilometre daleč. Z mislimi namreč. Pa je bila res kilometre daleč? Pravzaprav le metre, pravzaprav le nekaj ulic stran ... ahhh ...
Pred njo so migetale podobe, vesele, pisane figurice v svojem veselem, pisanem svetu. Magičnem svetu, kjer "srečno do konca svojih dni" še ni izumrl. Prekleto. Kako lahko je risanim junakom. Kako rada bi bila ena izmed njih pa je svoje življenje vedno znova spreminjala v že stokrat videno dramo. Pha!
Bežala je stran, stran, stran od sebe ... a bližje k njemu. Bežala je od utesnjujočega doma, od ponavljajočih se misli, ki so se stekale nikamor - zgolj vrtinčile so se, vrtele in vrtele okrog ene in iste stvari. Okrog enega in istega presnetega človeka. In kje je končala?! Pravzaprav na isti točki, kot če se ne bi nikamor premaknila. Buljila je v nek nedoločljiv film, v mislih pa igrala mazohistko. Mar bi ostala doma in prihranila denar za kaj bolj pametnega! Sicer pa - zakaj bi ga le porabila ... zdelo se je, da ni ničesar kar bi ji zmogel kupiti denar. Ničesar kar bi hotela. Ničesar po čemer bi hrepenela.
Kaj naj s seboj? Preveč je bolelo, da bi lahko brezskrbno uživala v filmu, preveč jo je trpinčilo, da ne bi opazila kako prazne so njene dlani, kako prazni so sedeži okrog nje, kako goltajoča je tema. Ko bi le imela kokice, da bi si jih basala v usta kot kakšen nenasiten otrok, da bi zvok hrsanja preglasil njene lastne misli, da bi kartonska škatla v naročju zapolnila ta prazen prostor ob njej .... v njej.
Ko bi le ne prišla v ta napol izpraznjen kino - nekaj metrov, nekaj ulic stran, ko bi si le izbrala tistega oddaljenega, kjer je ljudi polno, kjer se vsi bašejo s hrano ... Pa saj ne bi bilo prav nič drugače. Še vedno bi bila sama. Sama je, če ni nikogar in sama je, če se ljudi kar tare ... in vedno bi želela biti na istem mestu - nekaj metrov, nekaj ulic stran. V iluziji, da ni sama. V iluziji, ki ji jo nudi on.

Začetki.

Nase je navlekla gromozanski pulover in se ošinila v ogledalu, ki je improvizorično ždelo na radiatorju in čakalo na boljše čase. Zavzdihnila je. No, »gromozanski« pulover zagotovo ni več gromozanski. Štiri številke prevelik je bil kupljen prav zato, da bi ga lahko dala nase, kadar bi se želela počutiti udobno. Pa seveda človek v trgovini nikoli ne računa na mamo, ki ji obleke uspe tako skrčiti, da bi bile kot po meri za petletnika. Nikakor pa ne za dvajsetletno dekle. In če imaš slučajno dovolj poguma, da ji stvar omeniš, jo še dobiš s copatom. In je rajši modro molčala. Tako ali tako je doma, koga pa briga, če kaže malo več kot se spodobi.
Odpravila se je nazaj h kupu knjig, ki se je že občutno zmanjšal, saj jih je že kar nekaj ždelo po policah. Misija nemogoče je postajala vse bolj mogoča in bila je sila ponosna sama nase, ker ji je poleg vsega stvari uspelo tudi nekako logično razporediti. In kaj vse je vmes odkrila! Prave zaklade! Človek bi lahko juckal »Heureka!« v minutnih intervalih. Odkrila je cele zbirke knjig na katere je že pozabila, druge so ji v spomin priklicale okoliščine v katerih jih je prejela, občutke, ki so jih te knjige pričarale. Sedla je na tla in preklela pulover, ker jo je zeblo v zadnjico pa je stvar hitro rešila z razdrto škatlo, ki si jo je podložila. Selitev pač ni čas, da bi igrala kraljično na zrnu graha. Zopet je pričela prelagati knjige. Znanstvene skupaj, leposlovje skupaj, strokovne skupaj in tako dalje. Vsake toliko časa je kakšno tudi odprla. Predvsem otroške pravljice in poezija so jo dražile. Pa se je parkrat na glas zasmejala, včasih potočila tudi kakšno solzico pa se hitro vrnila k delu.
Kaos se je spreminjal v red, vedno manj je bilo škatel in s tem so se pričele umikati tudi njene frustracije. Z vsako stvarjo, ki jo je obkrožala je pustila delček sebe, ki si ga je sedaj, ko so bile stvari zopet kot morajo biti, povrnila. Tokrat pač ni ljubila mesteca in stanovanja. Ta dva sta ji bila še tuja. Vlogo so prevzela vse ostale stvari, ki si jo poprej obkrožale in so bile del nje, pravzaprav kar ona sama. Stvari, ki so bile zanjo že tako samoumevne, da nanje niti ni bila več pozorna, z njo so dihale, čutile in se ji prilagajale, ona pa jih ni niti malo negovala. Kako osrednje so za njen svet se je zavedla šele, ko jih ni bilo več. Ko so bile poskrite po škatlah in so se zdele milje daleč. Pa so spet z njo – njeno pohištvo, njene knjige, igrače in vse ostale drobnarije – nudijo ji domačnost in ji prigovarjajo, da bo vse še dodbro. Sedaj so cel njen svet. Njen svet je njena soba. In počasi, prav počasi bo ta svoj svet razširila na sosesko, na vasico in končno na ljudi. Vsekakor bi lahko začela pri Petrolu. Eskadrija do prve kave. Pa začetki vendarle niso slabi, je pomislila. Ko enkrat preboliš konec.

Spremembe.

Počutila se je kot v zoni somraka. Z vseh strani so vanjo zevale prazne police, povsod je bilo slutiti to neskončno odsotnost. Šele sedaj je treščilo vanjo. Seli se. Tam je stala in niti ni vedela ali naj sede ali naj rajši stoji. Samo stala je in zmedeno gledala okrog sebe, s pogledom iskala stvari, ki jih ni več, ki jih nikdar več ne bo. In ona se seli. Sovražila je starše, ker jim je sploh padlo na kraj pameti kaj takega kot selitev, v mislih jih je stokrat preklela, ker jo bodo odvedli iz sobe v kateri je odraščala, iz mesta v katerem je živela odkar pomni. Ta trenutek je ljubila prav vse. Slab razgled z balkona, priseljene sosede, ki niso hoteli govoriti slovensko, predpotopne radiatorje, škripajoče stopnice, zaradi katerih se ni nikdar uspela ponoči pretihotapiti na žurko. Ljubila je prav vse v tem mestecu, v tem stanovanju, v tej sobi, ki je rasla in se polnila skupaj z njo. Zavlekla se je na posteljo in ob sebi nagrmadila teh nekaj igrač, ki jih je le obdržala, čeprav je bila trdno prepričana, da se jih bo brez vesti znebila. Pa jih je sedaj pestovala kot majhna deklica, jih stiskala k sebi in se spominjala kaj vse je doživela skupaj z njimi. Tako prazna soba in tako prazna je bila tudi ona sama. Vesela je bila, da s sten še ni potrgala plakatov, kartic in ostalih drobnarij, ki so jo sedaj, ko je tišina pritiskala, nemo tolažile. Solze so ji vrele iz oči, hlipala je kot največji otročič in sama sebi se je zdela smešna pa se ji nekako ni zdelo vredno odnehati. Pa saj gre večina stvari z njo, saj so njene knjige, njeno srce že tam v novi vasici, novi hiški, novi sobici. Pa se ji je še vseeno zdelo, da izgublja del sebe. Končno se je pobrala, si v majico obrisala od maskare črn obraz, vse igračke s posebno skrbjo postavila ob rob postelje. Dovolj. Sama pri sebi je pokimala, si na nosek nataknila nova očala in odkorakala. Kavi naproti in naproti novemu življenju. Čas je za spremembe.

Raketa.

Zaklela je. Kako ji vedno uspe? Vedno. Britvico je zabrisala v kot kadi in obraz zakopala v dlani. Iz same jeze. Najraje bi zakričala. Zakaj pa ne? Kaj jo zadržuje? Saj je sama, kot je želela, saj ima ljubi mir in nikogar, ki bi jo slišal. Kot je želela. Pa ji vseeno ni bilo do kričanja. Vzravnala se je in segla proti skodelici s kavo. Srebnila jo je in podržala v naročju. Ni bila najboljša, če ne drugega postana. Medtem ko se je naučila skuhati kar solidno kavo, se je nekako odvadila piti mrzlo. Pa jo je še vseeno pila. Medtem ko se je odvadila piti mrzlo kavo pa se je očitno odvadila tudi družbe. Šalčko je držala v naročju, kot da bi se bala, da ji bo kam pobegnila in opazovala kako ji kri mezi iz ran na nogah. Bile so pobrite. In krvave. Standard. Pač nima potrpljenja s temi stvarmi. Njene noge niso najlepša reč na tem planetu - cel kup modric in odrgnin ... le kje jih je staknila? Saj vendar vse dneve preždi med svojimi preljubimi knjigami. Človek bi pričakoval ureznine od papirja, ne pa potolčenih nog. Najbrž med nogometnimi navijači ne bi izstopala, je pomislila in se nasmehnila ob vsej evforiji svetovnega prvenstva. Ne, da jo nogomet zanima. Kri je tvorila potočke in se počasi vila proti odtoku. Kot, da bi imela svoje življenje. Svojo pot. Sedaj, ko je prodrla na plano - iz njenega obtolčenega telesa, iz njenega stokrat pokrpanega srca, ki jo poganja po telesu in ji daje nov zagon ... in kaj daje njej zagon? Kje je zdaj tisto upanje, tista želja, vso tisto pričakovanje? Poganjajo jo le še knjige in dolgi referati, ki ji misli odvračajo od nje same ... in zdi se ... zdi se ... da se je nekje med vsemi temi besedami izgubila. In sedaj obtolčena sedi na robu kadi in še njena kri - njena lastna kri! - beži iz njenega pozabljenega telesa. In odhaja v potokih in se nekje na poti zmeša z vodo, s solzami sreče ali žalosti. In v glavi ji odmevajo verzi Kosovela --- Joj, jaz s srcem rdečim! Joj, jaz z rdečo krvjo! Neutruden bežim, kakor da sam moram v izpolnjenje. In čim bolj bežim, tem bolj gorim. In čim bolj gorim, tem bolj razpadam. In čimbolj trpim, hitreje ugašam.