Rutina.

Nogi je spustila s postelje in se s prsti nežno dotaknila tal. Mrzlo. Z zapestja je potegnila zadnjo elastiko, ki ji je še preostala in si skuštrane lase povezala v dvignjen čop. Slekla je premočeno majico in se stegnila do omare po svežo. S stopali je zatipala po tleh, dokler ni zadela ob nekaj kosmatega. Njeni najljubši copatki. Beli zajčki. Nogi je zakopala vanju in vstala.
Še ena noč, ko preprosto ne najde miru.
S tresočim korakom se je spustila po stopnicah in se oklepala ograje. Niti zajčki ji ne zmorejo pomagati, če je lastne noge ne želijo držati pokonci.
Zatavala je v kuhinjo in odprla pipo. Ta znani šum je tako prijetno del. Podstavila je džezvo, jo napolnila do polovice in pristavila za kavo.
Vanjo so utripale rdeče številke ure na pečici. 04:30 je kazala ta. 04:28 je kazala tista na mikrovalovki.
Nato je sedla na pult in pustila, da ji noge binglajo. En zajček ji je pobegnil. Za drugega se je potrudila, da ni ušel. Zrla je v golo stopalo ... v svoje s temno-modrim lakom nalakirane nohte ... poslušala je glasen "blup blup" vode, ki je že zavrela ... čutila hlad, ki ji je objel gole noge. Z dlanmi je podrgnila po stegnih, da bi jih ogrela pa so bile le-te še bolj ledene.
Končno se je spustila, obula pobegli copat, iz omare vzela posodico z rjavim sladkorjem, posodico s kavo. Stresla v vodo najprej dve žlički sladkorja. Pristavila. Nato še slabi dve žlici kave. Zopet pristavila. Odstavila. Pomešala.
Rutina. Rutina.
Počakala par sekund. Nalila v šalčko. Šalco. Dolila tisto poceni sojino mleko iz Hoferja. Sedla za mizo.
Rutina.
Glavo je zakopala v dlani.
"Nisi v redu, kajne?"
Nasmehnila se je. In odkimala.
Tišina.
S tresočo roko je dvignila skodelico in srebnila kavo. Vsaj ta ji je uspela.
Po grlu ji je stekla vroča tekočina, kot tolažilo, kot zagotovilo, da je vse kot je bilo. Da je vse kot mora biti. Kot je vsako jutro.
"Boš v redu?"
Skomignila je.
"Zakaj sem tu?" jo je končno vprašal.
"Sem mislil, da si me dokončno nagnala."
Zopet je usteca skremžila v grenek nasmeh.
"Del mene si, del moje domišljije. Si mislil, da mi lahko ubežiš?"
"Sem mislil, da prav to hočeš?"
"Saj sem hotela ..." je odkimala. Glavo je naslonila na roko in zrla v sijočo površino mize.
"Hotela sem. Nisem te potrebovala."
"Zdaj me potrebuješ?"
Po licih so se ji ulile solze. Pokimala je.
"Del moje rutine si. Del mene. Ne moreš oditi. Kot to počno ostali. Ne smeš."
"Ne, ne morem."
"Prosim."
"Saj sem tukaj."
Pokimala je.
Tukaj je. Neresničen, kot vedno. Še ena slaba navada. Kot kava. Še ena reč, ki ji daje občutek ugodja. Občutek, da vse poteka v ritmu, po določenih zapovedih.
Tudi kadar se svet sesuva.
Pa še to le zato, ker ji kava in lastna domišljija preprosto ne moreta uiti.
Rutina.