Črte.

Noge je imela spodvite po turško, na kolena je naslanjala blok. Lenobno je vlekla črte. Črtice, pikice, pike. Zdaj nagnila glavo in premerila prizor pred seboj. Naredila požirek kave. Pa zopet lenobno vlekla. Črte, črtice, pikice pike.
"Pojdi stran," je zamrmrala in še vedno zrla v isto točko v daljavi.
Namrgodil se je.
"Pojdi stran, sem ti rekla," je bolj odločno ponovila. A še vedno otopelo zrla tja daleč. Nekam predse.
"Ne skrivaš, kar rišeš," je dejal.
Ošvrknila ga je s kotičkom očesa. "Saj nikdar nisem."
"Pa si," je zanergal in se ji približal.
"Pojdi stran," je zopet ponovila in nadaljevala z risanjem. Vlečenjem črt, črtic ...
Stal je za njo in zrl v blok. "Zakaj? ..."
"Ne verjamem ti več."
"Ne maraš krajin!"
"Pravi kdo?!"
"Praviš ti!"
"POJDI STRAN!"
"In ne maraš pomladi ..."
"Nič ne veš. NIČ! Maram krajine in maram pomladi ... tebe ne maram!"
Nasmehnil se je.
"Ne verjamem ti več ..." je nadaljevala. "Nisi resničen!"
"Zakaj potem še vedno govoriš z menoj?"
"Kaj pa naj?" je vzkliknila in končno pogled odtrgala od zveščiča. "Mi poveš kaj naj?"
"Sooči se z realnostjo ..." približal se ji je na milimeter in ji zrl globoko v oči.
"Januar je, draga ... januarja ne sediš na tleh ..."
Zaprla je oči. Ne.
"In ti nikdar ne rišeš krajin."
Ne.
"In nikdar več ne boš pila kave iz lokala, ker si alergična na alpsko mleko."
Ne.
"In jaz nisem resničen."
NE.
Odprla je oči.
Doma. Za mizo. Pred kupom zvezkov, knjig ... z doma skuhano kavo. S sojinim mlekom. V toplih oblačilih, ker jo zebe.
Sama.
In je vlekla ... črte, črtice, pikice, pike.