Izbrisana.

"Se je še spomniš?"
"Koga? Nje?"
"Ja ... tistega rjavolasega dekleta, ki je v bulerjih in miniču skakalo po lužah in prepevalo pesmice Romane Kranjčan?"
Namuznila se je. Kako se je ne bi spomnila?
"Ja," je zavzdihnila, "spomnim se je."
"Se spomniš, kako je včasih sredi nabito polne ulice mahala mimoidočim avtomobilom, polnim neznanih ljudi?"
"Ja, tudi tega se spomnim ..." se je zarežala.
"Kako je včasih splezala na drevo, samo zato, da si je utrgala prav tisti list, ki je ujel njeno pozornost?"
"Vedno je potem izgubila vse te liste ..."
"Ha. Ja. Pa tako se je trudila, da jih je dobila. Smešno."
Smešno.
"Včasih je podila golobe po Čopovi."
"Včasih ..."
"Jo kdaj pogrešaš?"
"Pogrešam?" zazrla se je v modre oči in te so se zazrle nazaj vanjo. "Ja. Pogosto."
"Kam je šla? Se kdaj vprašaš?"
"Ne razmišljam o tem ... najbrž je šla za njim, saj veš. Vedno za njim."
"Ja. Vsi so se ji smejali. Samo on ne. Smešno."
"Ja, smešno. Narejeno. On je bil narejen, potvorjen, lažen." Pogled je spustila v umivalnik.
"Lažen ..."
"Izmišljen. Od samega začetka."
"Sem mislila, da ga je ona spremenila?"
"Saj ga je - njena domišljija."
"In kje sta zdaj ... "
"Pozabljena, če mene vprašaš. Izbrisana."
Samo še ona je ostala. Nič več črna, nič več vesela, nič več rjavolasa. Nič več. Nič več. Nič več. Nič več zaljubljena. Ampak še vedno ona.
Isto dekle, ki je odvisno od kave. Ki teži z rjavim sladkorjem. In po novem s sojinim mlekom.
Isto dekle.
Na obrazu nasproti sebe je opazila packo. Stegnila dlan in jo razmazala ...
To se zgodi, če želiš popraviti stvari - poslabšaš jih. Razmažeš, razpackaš, pogršaš.
"Pa še vedno bolje packa na ogledalu, kot mozolj na obrazu."