Spremembe.

Počutila se je kot v zoni somraka. Z vseh strani so vanjo zevale prazne police, povsod je bilo slutiti to neskončno odsotnost. Šele sedaj je treščilo vanjo. Seli se. Tam je stala in niti ni vedela ali naj sede ali naj rajši stoji. Samo stala je in zmedeno gledala okrog sebe, s pogledom iskala stvari, ki jih ni več, ki jih nikdar več ne bo. In ona se seli. Sovražila je starše, ker jim je sploh padlo na kraj pameti kaj takega kot selitev, v mislih jih je stokrat preklela, ker jo bodo odvedli iz sobe v kateri je odraščala, iz mesta v katerem je živela odkar pomni. Ta trenutek je ljubila prav vse. Slab razgled z balkona, priseljene sosede, ki niso hoteli govoriti slovensko, predpotopne radiatorje, škripajoče stopnice, zaradi katerih se ni nikdar uspela ponoči pretihotapiti na žurko. Ljubila je prav vse v tem mestecu, v tem stanovanju, v tej sobi, ki je rasla in se polnila skupaj z njo. Zavlekla se je na posteljo in ob sebi nagrmadila teh nekaj igrač, ki jih je le obdržala, čeprav je bila trdno prepričana, da se jih bo brez vesti znebila. Pa jih je sedaj pestovala kot majhna deklica, jih stiskala k sebi in se spominjala kaj vse je doživela skupaj z njimi. Tako prazna soba in tako prazna je bila tudi ona sama. Vesela je bila, da s sten še ni potrgala plakatov, kartic in ostalih drobnarij, ki so jo sedaj, ko je tišina pritiskala, nemo tolažile. Solze so ji vrele iz oči, hlipala je kot največji otročič in sama sebi se je zdela smešna pa se ji nekako ni zdelo vredno odnehati. Pa saj gre večina stvari z njo, saj so njene knjige, njeno srce že tam v novi vasici, novi hiški, novi sobici. Pa se ji je še vseeno zdelo, da izgublja del sebe. Končno se je pobrala, si v majico obrisala od maskare črn obraz, vse igračke s posebno skrbjo postavila ob rob postelje. Dovolj. Sama pri sebi je pokimala, si na nosek nataknila nova očala in odkorakala. Kavi naproti in naproti novemu življenju. Čas je za spremembe.