Črte.

Noge je imela spodvite po turško, na kolena je naslanjala blok. Lenobno je vlekla črte. Črtice, pikice, pike. Zdaj nagnila glavo in premerila prizor pred seboj. Naredila požirek kave. Pa zopet lenobno vlekla. Črte, črtice, pikice pike.
"Pojdi stran," je zamrmrala in še vedno zrla v isto točko v daljavi.
Namrgodil se je.
"Pojdi stran, sem ti rekla," je bolj odločno ponovila. A še vedno otopelo zrla tja daleč. Nekam predse.
"Ne skrivaš, kar rišeš," je dejal.
Ošvrknila ga je s kotičkom očesa. "Saj nikdar nisem."
"Pa si," je zanergal in se ji približal.
"Pojdi stran," je zopet ponovila in nadaljevala z risanjem. Vlečenjem črt, črtic ...
Stal je za njo in zrl v blok. "Zakaj? ..."
"Ne verjamem ti več."
"Ne maraš krajin!"
"Pravi kdo?!"
"Praviš ti!"
"POJDI STRAN!"
"In ne maraš pomladi ..."
"Nič ne veš. NIČ! Maram krajine in maram pomladi ... tebe ne maram!"
Nasmehnil se je.
"Ne verjamem ti več ..." je nadaljevala. "Nisi resničen!"
"Zakaj potem še vedno govoriš z menoj?"
"Kaj pa naj?" je vzkliknila in končno pogled odtrgala od zveščiča. "Mi poveš kaj naj?"
"Sooči se z realnostjo ..." približal se ji je na milimeter in ji zrl globoko v oči.
"Januar je, draga ... januarja ne sediš na tleh ..."
Zaprla je oči. Ne.
"In ti nikdar ne rišeš krajin."
Ne.
"In nikdar več ne boš pila kave iz lokala, ker si alergična na alpsko mleko."
Ne.
"In jaz nisem resničen."
NE.
Odprla je oči.
Doma. Za mizo. Pred kupom zvezkov, knjig ... z doma skuhano kavo. S sojinim mlekom. V toplih oblačilih, ker jo zebe.
Sama.
In je vlekla ... črte, črtice, pikice, pike.

Izbrisana.

"Se je še spomniš?"
"Koga? Nje?"
"Ja ... tistega rjavolasega dekleta, ki je v bulerjih in miniču skakalo po lužah in prepevalo pesmice Romane Kranjčan?"
Namuznila se je. Kako se je ne bi spomnila?
"Ja," je zavzdihnila, "spomnim se je."
"Se spomniš, kako je včasih sredi nabito polne ulice mahala mimoidočim avtomobilom, polnim neznanih ljudi?"
"Ja, tudi tega se spomnim ..." se je zarežala.
"Kako je včasih splezala na drevo, samo zato, da si je utrgala prav tisti list, ki je ujel njeno pozornost?"
"Vedno je potem izgubila vse te liste ..."
"Ha. Ja. Pa tako se je trudila, da jih je dobila. Smešno."
Smešno.
"Včasih je podila golobe po Čopovi."
"Včasih ..."
"Jo kdaj pogrešaš?"
"Pogrešam?" zazrla se je v modre oči in te so se zazrle nazaj vanjo. "Ja. Pogosto."
"Kam je šla? Se kdaj vprašaš?"
"Ne razmišljam o tem ... najbrž je šla za njim, saj veš. Vedno za njim."
"Ja. Vsi so se ji smejali. Samo on ne. Smešno."
"Ja, smešno. Narejeno. On je bil narejen, potvorjen, lažen." Pogled je spustila v umivalnik.
"Lažen ..."
"Izmišljen. Od samega začetka."
"Sem mislila, da ga je ona spremenila?"
"Saj ga je - njena domišljija."
"In kje sta zdaj ... "
"Pozabljena, če mene vprašaš. Izbrisana."
Samo še ona je ostala. Nič več črna, nič več vesela, nič več rjavolasa. Nič več. Nič več. Nič več. Nič več zaljubljena. Ampak še vedno ona.
Isto dekle, ki je odvisno od kave. Ki teži z rjavim sladkorjem. In po novem s sojinim mlekom.
Isto dekle.
Na obrazu nasproti sebe je opazila packo. Stegnila dlan in jo razmazala ...
To se zgodi, če želiš popraviti stvari - poslabšaš jih. Razmažeš, razpackaš, pogršaš.
"Pa še vedno bolje packa na ogledalu, kot mozolj na obrazu."