Stavka.

Sedela je tam kot kup nesreče. Sedela je tam z lončkom kave v rokah. Zaradi te kave je preletala cel faks. Kdo bi si mislil, da se lahko primeri, da dva od štirih avtomatov istočasno stavkata. Očitno je v dandanašnjih časih vse možno. Očitno v dandanašnjih časih vsi stavkajo. Tisti v kleti te oskubi in potem niti ne da kave v zameno. In ko prilezeš v prvo nadstropje te pričaka listek, da ni kozarčkov. Fino. V drugem nadstropju je drugačen avtomat in kava ogabna - zato se je tisti kar odpovedala. In se podala na lov za še kakšnim avtomatom. Terra incognita zna biti zanimiva opcija. Seveda v tretjem nadstropju ni avtomata. Prav tako ne v četrtem. Pa ravno v teh dveh se navadno najbolj zadržuje. In mora potem tekati gor in dol po stopnicah, da si prisluži malce kofeina za budnico. Nato pa - čudež! Peto in seveda zadnje nadstropje ji ponudi razodetje! Komu mar, da avtomat stoji kar sredi stranišča. Ne požre ji denarja, kozarčki so in kava je ... odlična! Za pot navzdol si je privoščila stiskanje z neznanimi ljudmi v dvigalu in nato padla še v eno stavko pred faksom. Jah - dandanes res vsi stavkajo.
In je pristala tu. Na klopci pred faksom. In opazovala to dogajanje, ki je hotelo spominjati na stavko pa mu nekako ni do konca uspelo. Nihče ni bil posebno razburjen, študentje so veselo čvekali, najbrž o žurki prejšnjega večera, na ramo pa naslanjali table z napisi kot je: a)naredim maturo, b) zadanem na lotu, c)grem študirat. Očitno je šlo za stavko glede študentskega dela, zanimalo pa jo je kako ji takšna novica, ki konec koncev zadeva tudi njo, ni prišla na uho. Za zagretost vsekakor ne dobijo točk, napisi na tablah jim pa le pridobijo nekaj pik v njenih očeh. Niso estetski, to ne, inovativnosti pa tej mulariji ne manjka.
Zavzdihne in naredi požirek kave. Končno se je vreme malce izboljšalo. Skoraj že lahko sluti pomlad, a jo mrzel veter vsake toliko časa opomni, da pomlad le še ni zares tu. Tesneje se ovije v jakno.
Stavkarji se končno nekam odpravijo. S tem pa izgubi predmet opazovanja. In zopet v njej zazeva. Praznina. Popije še malce kave in se prepričuje, da je ta praznina le pomanjkanje kofeina. Da bo v kratkem vse v redu. Sama pri sebi pokima. Ko bi le imela s kom govoriti, pomisli. Misel hitro odrine stran in v roke vzame knjigo. Jo odpre. In zapre. Tako rada bi z nekom govorila, brezskrbno, o tem in onem ... no pač. Ljudi okrog nje je ogromno. Saj ima s kom čvekati. So sošolci. So takšni in drugačni ljudje iz njenih prejšnjih življenj na katere včasih naleti, reče besedo ali dve ... kje si zdaj? Kam hitiš? ipd. Pa to niso ljudje s katerimi bi govorila. Niso ljudje katerim bi odprla srce, niso ljudje s katerimi bi želela brbljati. So množice s katerimi želi zatrpati praznino. Pa jih je vedno premalo. Kot da bi jih luknja požirala in hotela vedno več. Pa je vedela - ni pomembna količina. Dovolj bi bil le en človek. En sam, samcat človek. Pa se bo kdaj vrnil? Se bo ta človek sploh kdaj vrnil? Strmela je predse. Tedaj jo je zadelo.
Samo ena pot je. Stavka.