CD.

Cankarjev dom. Vstopila je lahkotno. Počutila se je prešerno, neverjetno. Skoraj preplesala je ogromno halo. Nasmehnila se je besedam, ki jih je Makarovičeva nekoč namenila tej arhitekturi in so ji venomer silile v misli, kadar je le zakorakala v to stavbo. Nefunkcionalnost, zmešnjava prostorov ... piker jezik, Svetlana, je pomislila.
Njej je Cankarjev dom pravzaprav kar prirasel k srcu. Ko se je spomnila s kakšno muko, je spremljala babico na prve predstave Zlatega abonmaja. Vsi so poštrihani kot lutke, strašno fini ljudje, sama smetana. Veš tisti tam je slavni dirigent in tista tam urednica neke revije, ji je govorila babica in si dala strašno veliko opraviti s tem, komu tokrat ni uspelo priti. Vse kar je skrbelo njo pa je bilo, koliko metrov še nameravata prehoditi, saj so jo visoke pete znova in znova ubijale. Fina dama pač ni. Vsaj ne vsak dan. No, sčasoma ji je zlezel pod kožo. Cankarjev dom.
Uprla se je na vrata in stopila v prostor galerije. Kipi so jo nemo pozdravljali, prav tako je nemo zrla vanjo varuhinja pri mizi za nakup vstopnic.
"Štedentka umetnostne zgodovine," je slavnostno naznanila in ji pod nos pomolila svoj indeks.
"Za vse študente je vstopnina tri evre," je mirno odvrnila prodajalka. Preveč mirno. Kako si drzne?! Kot bodoča umetnostna zgodovinarka bi vendar morala biti upravičena do proste vstopnice. Vedno znova so jo razjezili.
"Ampak v Narodni galeriji ..." je še poskusila pa jo je prodajalka prekinila.
"Žal mi je. Res. Tudi sama sem študentka. Ampak pravila so pravila."
Izvlekla je denarnico in plačala tri evre. Tudi ona je študentka - pfff ... kaj si pa misli tale kokoš, da se ji bo s tem zasmilila? Hotela je že zakorakati v prostor, ko jo je mirni glas kustosinje še enkrat zmotil.
"Oprostite, ampak pijače ne smete vnašati v galerijski prostor." Pogled je uperila v kozarček s kavo v njenih rokah. To je pa že preveč! Saj ima kava vendar pokrovček! Oropali so jo treh evrov in sedaj hoče še njeno kavo.
Vdala se je v usodo. Milo je pogledala prodajalko: "Jo lahko vsaj pustim pri vas? Nisem je še popila ... in sedaj, ko sem plačala za karto tudi nimam več denarja za novo. Lepo prosim?"
Po kratkem premisleku, je pokimala. Tisto z denarjem sicer ni bilo res, ampak je pa delovalo.
Razstava! Končno! Pred njo so stala čuda sveta. Postave kot iz kock, razpadajoče ampak masivne, zanimive skulpture op-art sveta ... luč jo je zasvajala, barve so jo bodle v oči. Hribčki in dolinice, ovinki in ravnine - tam je videla obris človeka, spet drugje je našla krivuljo srčnega utripa, valove kraške pokrajine ... stopala je okrog, se priklanjala, opazovala spoje plastike, utrip halogenk. Vse je do potankosti premišljano. Ampak najboljše si je pustila za konec.
Visoke, tanke v nebo vpijoče kreature z nabrazdano površino brona. Zatavala je v gozd teh stvorov. Počutila se je kot na gledališkem odru, obsijano z žarometi. Previdno se je gibala med izdelki, bala se je da kakšnega prevrne. Tako krhki so bili. So drevesa, ljudje? Kaj so? V mnoštvu, a vendar izpostavljeni. Vsak zase. Osamelci neke krute pokrajine. Samotarji. Tedaj si je zaželela, da ne bi prišla sama. Da bi prej poklicala njega. Smejala bi se in se delala norca iz umetnosti, jo resno preučevala in se vanjo tudi vsak zase poglabljala. Vedela je, da bi prišel. Če bi mu le rekla. Ampak ona je prišla sama.
Kar na enkrat ji Cankarjev dom ni bil več domač. Bila je zgubljena v veliki galeriji velike stavbe, okrog nje je bilo veliko kipov in še več luči. Veliko vsega. A ena sama ona. In kipi so jo klicali naj ostane. Naj se jim pridruži v nemi eksistenci, naj preneha hiteti, naj pozabi. Pozabi na tegobe življenja, na samoto.
Privzdignila je obrvi. Nora sem, je pomislila. V mislih se pogovarjam s kipi. Odkorakala je proti izhodu, zgrabila svojo kavo pri pultu in švignila ven.
Veš kaj, Svetlana? Prav imaš.