Začetki.

Nase je navlekla gromozanski pulover in se ošinila v ogledalu, ki je improvizorično ždelo na radiatorju in čakalo na boljše čase. Zavzdihnila je. No, »gromozanski« pulover zagotovo ni več gromozanski. Štiri številke prevelik je bil kupljen prav zato, da bi ga lahko dala nase, kadar bi se želela počutiti udobno. Pa seveda človek v trgovini nikoli ne računa na mamo, ki ji obleke uspe tako skrčiti, da bi bile kot po meri za petletnika. Nikakor pa ne za dvajsetletno dekle. In če imaš slučajno dovolj poguma, da ji stvar omeniš, jo še dobiš s copatom. In je rajši modro molčala. Tako ali tako je doma, koga pa briga, če kaže malo več kot se spodobi.
Odpravila se je nazaj h kupu knjig, ki se je že občutno zmanjšal, saj jih je že kar nekaj ždelo po policah. Misija nemogoče je postajala vse bolj mogoča in bila je sila ponosna sama nase, ker ji je poleg vsega stvari uspelo tudi nekako logično razporediti. In kaj vse je vmes odkrila! Prave zaklade! Človek bi lahko juckal »Heureka!« v minutnih intervalih. Odkrila je cele zbirke knjig na katere je že pozabila, druge so ji v spomin priklicale okoliščine v katerih jih je prejela, občutke, ki so jih te knjige pričarale. Sedla je na tla in preklela pulover, ker jo je zeblo v zadnjico pa je stvar hitro rešila z razdrto škatlo, ki si jo je podložila. Selitev pač ni čas, da bi igrala kraljično na zrnu graha. Zopet je pričela prelagati knjige. Znanstvene skupaj, leposlovje skupaj, strokovne skupaj in tako dalje. Vsake toliko časa je kakšno tudi odprla. Predvsem otroške pravljice in poezija so jo dražile. Pa se je parkrat na glas zasmejala, včasih potočila tudi kakšno solzico pa se hitro vrnila k delu.
Kaos se je spreminjal v red, vedno manj je bilo škatel in s tem so se pričele umikati tudi njene frustracije. Z vsako stvarjo, ki jo je obkrožala je pustila delček sebe, ki si ga je sedaj, ko so bile stvari zopet kot morajo biti, povrnila. Tokrat pač ni ljubila mesteca in stanovanja. Ta dva sta ji bila še tuja. Vlogo so prevzela vse ostale stvari, ki si jo poprej obkrožale in so bile del nje, pravzaprav kar ona sama. Stvari, ki so bile zanjo že tako samoumevne, da nanje niti ni bila več pozorna, z njo so dihale, čutile in se ji prilagajale, ona pa jih ni niti malo negovala. Kako osrednje so za njen svet se je zavedla šele, ko jih ni bilo več. Ko so bile poskrite po škatlah in so se zdele milje daleč. Pa so spet z njo – njeno pohištvo, njene knjige, igrače in vse ostale drobnarije – nudijo ji domačnost in ji prigovarjajo, da bo vse še dodbro. Sedaj so cel njen svet. Njen svet je njena soba. In počasi, prav počasi bo ta svoj svet razširila na sosesko, na vasico in končno na ljudi. Vsekakor bi lahko začela pri Petrolu. Eskadrija do prve kave. Pa začetki vendarle niso slabi, je pomislila. Ko enkrat preboliš konec.

Spremembe.

Počutila se je kot v zoni somraka. Z vseh strani so vanjo zevale prazne police, povsod je bilo slutiti to neskončno odsotnost. Šele sedaj je treščilo vanjo. Seli se. Tam je stala in niti ni vedela ali naj sede ali naj rajši stoji. Samo stala je in zmedeno gledala okrog sebe, s pogledom iskala stvari, ki jih ni več, ki jih nikdar več ne bo. In ona se seli. Sovražila je starše, ker jim je sploh padlo na kraj pameti kaj takega kot selitev, v mislih jih je stokrat preklela, ker jo bodo odvedli iz sobe v kateri je odraščala, iz mesta v katerem je živela odkar pomni. Ta trenutek je ljubila prav vse. Slab razgled z balkona, priseljene sosede, ki niso hoteli govoriti slovensko, predpotopne radiatorje, škripajoče stopnice, zaradi katerih se ni nikdar uspela ponoči pretihotapiti na žurko. Ljubila je prav vse v tem mestecu, v tem stanovanju, v tej sobi, ki je rasla in se polnila skupaj z njo. Zavlekla se je na posteljo in ob sebi nagrmadila teh nekaj igrač, ki jih je le obdržala, čeprav je bila trdno prepričana, da se jih bo brez vesti znebila. Pa jih je sedaj pestovala kot majhna deklica, jih stiskala k sebi in se spominjala kaj vse je doživela skupaj z njimi. Tako prazna soba in tako prazna je bila tudi ona sama. Vesela je bila, da s sten še ni potrgala plakatov, kartic in ostalih drobnarij, ki so jo sedaj, ko je tišina pritiskala, nemo tolažile. Solze so ji vrele iz oči, hlipala je kot največji otročič in sama sebi se je zdela smešna pa se ji nekako ni zdelo vredno odnehati. Pa saj gre večina stvari z njo, saj so njene knjige, njeno srce že tam v novi vasici, novi hiški, novi sobici. Pa se ji je še vseeno zdelo, da izgublja del sebe. Končno se je pobrala, si v majico obrisala od maskare črn obraz, vse igračke s posebno skrbjo postavila ob rob postelje. Dovolj. Sama pri sebi je pokimala, si na nosek nataknila nova očala in odkorakala. Kavi naproti in naproti novemu življenju. Čas je za spremembe.