Postajica.

Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja, in bela Marija na križu.
V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti,
vsa nema grožnja slovesa in časi, ki nočejo priti.
...

Dvignila je pogled. Dlan pa še zadržala na odprti strani. Strani 42. Na 42. strani ob pesmi z naslovom Postaja. Dvignila je pogled in njene oči so videle progo, vonjala je smolo s pridihom maka posutega na nasipu. Slišala je piš vetra. In ko je ta pojenjal, neutrudne čričke. Poezija kot omamljanje čutov ... sledila je nasvetu Baudelaira. In se omamljala. V svetu domišljije nekoga drugega, ki si jo je za hip smela prisvojiti. To postajico, ki se je zdela prav takšna, kot tista v bližini njenega doma. Prav takšna kot ta, ki bi jo lahko uzrla, če bi le vstala in pogled vrgla čez balkon. Pa tega ni storila. Obsedela je trdno na stolu in prazno zrla v steno na koncu balkona. Z eno dlanjo ob pesmi, z drugo v naročju. S postano kavo ob strani in čokoladnimi piškotki, ki so še čakali na svoj žalostni konec. A nje ni bilo tam.

...
Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi,
že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki nihče jih več ne prebira.
...

Nasmehnila se je. Tudi njihova ograja razpada. Čeprav so posatjo nedavno prenovili. In smešno pobarvali le polovico ograje, polovico pa pustili, da še naprej rjavi. Kot nekakšna marketinška poteza prej-potem. Tudi ptic, ki posedajo na žicah se ne manjka. S polja, ki se razteza pred postajico, se prikradejo srake ter vrani, včasih začnejo bitko majhni vbrački. Te ima najrajši. In če prideš dovolj zgodaj, lahko tudi dovolj pozno, ko se čez polje že prikrade megla in zakrije hiške v daljavi, dobiš občutek, da si sam samcat. Kot Mali Princ na svojem planetku. Šum civilizacije se umakene krilom misli. Ja, prav zares. Jutra na postajici so najlepša. In tedaj si res zaželiš, da vlak ne bi nikoli ustavil. A vendar vedno ustavi. In življenje po hitrem postopku zdrvi naprej. Postajica ostane nekje zadaj, nekaj kar ni več pomembno. A vendar je pomembno! je pomislila. Čar posedanja na postajici, ko ne čakaš vlaka, ko se ti ne mudi - ko pravzaprav ne veš ali bo pripeljal zdaj ali čez pet minut. Kot, da si ujet v času. In čakaš tisti izjemen trenutek, ki pa se mogoče sploh ne bo dogodil. Ampak ti čakaš. In sse niti ne zavedaš kaj pričakuješ. Nekaj? Nekoga? Nekaj, nekoga, ničesar, nikogar. In kar je najbolj zanimivo - v čakanju najdeš užitek. Spokojnost.

...
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter zaveso premakne,
morda si kot jaz in verjameš, da še se lahko te dotakne -
ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in deklica v rožnatem krilu.
-Feri Lainšček-

Jabolko.

"O! Oslepel sem ... saj ne. Erm ... res ne vem kdo bi lahko bil," je s posmehom v glasu dejal, ko se mu je približala izza hrbta in mu z dlanmi pokrila oči. Zahihitala se je.
"Mami?" je vprašal. "Mami, saj sem ti povedal, da sem dovolj star, da sam hodim naokoli." Zarežal se je.
Odkrila mu je oči in sedla nasproti njega. "Ni fer."
"Kaj ni fer? Poglej, kava te že čaka." Odžvižgal je par naključnih tonov se stegnil proti koncu mize in proti njej potisnil kozarček z rjavim sladkorjem.
"Najprej se delaš, da ne veš kdo sem, potem me pa še proglasiš za svojo mamo. Užaljena sem." Namrgodila se je, sklonila glavo in malce pomencala z nogami.
"Mmmmmm ... kava ..." je zapredel.
Poškilila je, nato pa hitro izpila požirek.
"Videl sem te!" je zmagoslavno zapel.
Pokazala mu je jezik. Tedaj ji je nekaj šinilo skozi misli. Segla je v torbo in čez mizo zakotalila proti njemu ...
"Jabolko?" je rekel in zrl vanj, kot da ga prvič vidi.
"Ne, brihta, kivi," je zavila z očmi.
"Ampak ... ti ne ješ jabolk."
"Mhm."
"Ampak ... to je jabolko."
"Moj bog. Ali imaš ti prepoln trdi disk, ali pa je moje življenje trenutno nastavljeno na extra počasi. Ja, jabolko je in ja, jaz ne jem jabolk."
"Ampak ..."
"Jabolko," je zaključila.
Gledal jo je izpod čela. In ga zakotalil nazaj proti njej. "Ne, hvala, E v a." Pri tem je "Eva" izgovoril grozno počasi in poudarjeno. In ji za povrh še očitno pomežiknil. Očitno ga ne bo pojedel namesto nje. Tudi prav.
"Ampak izbrala sem ti najlepše jabolko," je dejala s starikavim tresočim glasom ter nežno pobožala sad. "Živiš sama lepa deklica?" ga je vprašala.
Odkimal je z glavo in se smejal. Brcnila ga je pod mizo. "Aua!" je zavpil. Grdo ga je pogledala. "Mislim aua ... ne, hotela sem reči ne," se je popravil s poženščenim glasom in si poleg še popravil lase ter parkrat pomežiknil. "Prijazna stara baba."
"Akhm," je privzdignila obrvi. Komaj se je zadrževala, da ni bruhnila v smeh.
"Veste ... živim s sedmimi odurnimi pritlikavci, katerih se ne da prepričati, da so pajkice iz mode." Lase si je navil na prst in cmoknil. "Groza ... ah, gospa, mislim, da vam je na nos sedel pajek."
Roke je uprla v bok.
"Oh, oprostite, to je le vaša bradavica - veste, plastične operacije so se v času recesije sicer res podražile," nagnil se je proti njej, "ampak se splača." Pomežiknil ji je.
"Ok ok predam se." Iz torbe je privlekla flomaster in na jabolko nekaj napisala.
"Če misliš, da bom pojedel počečkano jabolko ..." je sedaj govoril že z normalnim glasom. Vrgla mu je sadež.
"Najlepši? Oh ... saj, sem se hecal tisto z bradavico, veš?"
"Kaj res? Sem mislila, da mi je čudežno zrasla." Srebnila je kavo in pomignila: "Dativ."
"Dativ? Aja!Jabolko spora." Nasmehnil se je. "Si pa prefrigana. Paris je imel izbiro med tremi ženskami. Kje sta drugi dve boginji? Ali misliš, da sedaj avtomatsko ti prejmeš ta laskavi naslov."
"Gotovo ne." je odkimala. "Zaradi bradavice," se je zarežala in se dotaknila nosu. "Lahko sem boginja Kaosa ... pa ti izbiraj med drugimi tremi."
"Da se tri ženske spravijo name? Saj nisi resna. Lahko sva raje Hipomen in Atlanta."
"Kaj boš tekel čez celo Ljubljano?" je prhnila.
"Tisti, ki zmaga dobi nagrado," je vabljivo rekel.
"Kaj? Jabolko? Super, ker tako ali tako zmaga Hipomen. Jaz pa ne jem jabolk."
"Ostaneva torej tukaj?" je zdolgočaseno zamrmral.
"In ti poješ jabolko, kot je bilo sprva rečeno, A d a m."
"Počečkano jabolko," je prhnil.
"Otroci v Afriki, bi ga z veseljem pojedli."
"Ti pa tvoji otroci iz Afrike," je nejevoljno zamrmral.
"Daj sem, tečka. Ti ga bom olupila."
Zarežal se je.
"Ampak ti pa plačaš kavo."
"Konec dober, vse dobro," je pokimal.