Postajica.

Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja, in bela Marija na križu.
V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti,
vsa nema grožnja slovesa in časi, ki nočejo priti.
...

Dvignila je pogled. Dlan pa še zadržala na odprti strani. Strani 42. Na 42. strani ob pesmi z naslovom Postaja. Dvignila je pogled in njene oči so videle progo, vonjala je smolo s pridihom maka posutega na nasipu. Slišala je piš vetra. In ko je ta pojenjal, neutrudne čričke. Poezija kot omamljanje čutov ... sledila je nasvetu Baudelaira. In se omamljala. V svetu domišljije nekoga drugega, ki si jo je za hip smela prisvojiti. To postajico, ki se je zdela prav takšna, kot tista v bližini njenega doma. Prav takšna kot ta, ki bi jo lahko uzrla, če bi le vstala in pogled vrgla čez balkon. Pa tega ni storila. Obsedela je trdno na stolu in prazno zrla v steno na koncu balkona. Z eno dlanjo ob pesmi, z drugo v naročju. S postano kavo ob strani in čokoladnimi piškotki, ki so še čakali na svoj žalostni konec. A nje ni bilo tam.

...
Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi,
že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki nihče jih več ne prebira.
...

Nasmehnila se je. Tudi njihova ograja razpada. Čeprav so posatjo nedavno prenovili. In smešno pobarvali le polovico ograje, polovico pa pustili, da še naprej rjavi. Kot nekakšna marketinška poteza prej-potem. Tudi ptic, ki posedajo na žicah se ne manjka. S polja, ki se razteza pred postajico, se prikradejo srake ter vrani, včasih začnejo bitko majhni vbrački. Te ima najrajši. In če prideš dovolj zgodaj, lahko tudi dovolj pozno, ko se čez polje že prikrade megla in zakrije hiške v daljavi, dobiš občutek, da si sam samcat. Kot Mali Princ na svojem planetku. Šum civilizacije se umakene krilom misli. Ja, prav zares. Jutra na postajici so najlepša. In tedaj si res zaželiš, da vlak ne bi nikoli ustavil. A vendar vedno ustavi. In življenje po hitrem postopku zdrvi naprej. Postajica ostane nekje zadaj, nekaj kar ni več pomembno. A vendar je pomembno! je pomislila. Čar posedanja na postajici, ko ne čakaš vlaka, ko se ti ne mudi - ko pravzaprav ne veš ali bo pripeljal zdaj ali čez pet minut. Kot, da si ujet v času. In čakaš tisti izjemen trenutek, ki pa se mogoče sploh ne bo dogodil. Ampak ti čakaš. In sse niti ne zavedaš kaj pričakuješ. Nekaj? Nekoga? Nekaj, nekoga, ničesar, nikogar. In kar je najbolj zanimivo - v čakanju najdeš užitek. Spokojnost.

...
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter zaveso premakne,
morda si kot jaz in verjameš, da še se lahko te dotakne -
ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in deklica v rožnatem krilu.
-Feri Lainšček-