Kilometre daleč. Z mislimi namreč. Pa je bila res kilometre daleč? Pravzaprav le metre, pravzaprav le nekaj ulic stran ... ahhh ...
Pred njo so migetale podobe, vesele, pisane figurice v svojem veselem, pisanem svetu. Magičnem svetu, kjer "srečno do konca svojih dni" še ni izumrl. Prekleto. Kako lahko je risanim junakom. Kako rada bi bila ena izmed njih pa je svoje življenje vedno znova spreminjala v že stokrat videno dramo. Pha!
Bežala je stran, stran, stran od sebe ... a bližje k njemu. Bežala je od utesnjujočega doma, od ponavljajočih se misli, ki so se stekale nikamor - zgolj vrtinčile so se, vrtele in vrtele okrog ene in iste stvari. Okrog enega in istega presnetega človeka. In kje je končala?! Pravzaprav na isti točki, kot če se ne bi nikamor premaknila. Buljila je v nek nedoločljiv film, v mislih pa igrala mazohistko. Mar bi ostala doma in prihranila denar za kaj bolj pametnega! Sicer pa - zakaj bi ga le porabila ... zdelo se je, da ni ničesar kar bi ji zmogel kupiti denar. Ničesar kar bi hotela. Ničesar po čemer bi hrepenela.
Kaj naj s seboj? Preveč je bolelo, da bi lahko brezskrbno uživala v filmu, preveč jo je trpinčilo, da ne bi opazila kako prazne so njene dlani, kako prazni so sedeži okrog nje, kako goltajoča je tema. Ko bi le imela kokice, da bi si jih basala v usta kot kakšen nenasiten otrok, da bi zvok hrsanja preglasil njene lastne misli, da bi kartonska škatla v naročju zapolnila ta prazen prostor ob njej .... v njej.
Ko bi le ne prišla v ta napol izpraznjen kino - nekaj metrov, nekaj ulic stran, ko bi si le izbrala tistega oddaljenega, kjer je ljudi polno, kjer se vsi bašejo s hrano ... Pa saj ne bi bilo prav nič drugače. Še vedno bi bila sama. Sama je, če ni nikogar in sama je, če se ljudi kar tare ... in vedno bi želela biti na istem mestu - nekaj metrov, nekaj ulic stran. V iluziji, da ni sama. V iluziji, ki ji jo nudi on.
