Množica ljudi. Neznanih ljudi. Nabito polne trgovine. Razprodaje, kajpada. Zmajala je z glavo. Le kaj mi je bilo, je pomislila, ko se je prerivala med navušenimi ženščinami, ko so bile ravno na tem, da si kupijo še en nepotreben kos garderobe, še eno novo torbico, še en nov roza pulover - ker tistih pet, ki že ležijo doma niso pravega odtenka. Pravzaprav je bila sama podobna. Le da v njeni omari roza barva ne obstaja, ne obstaja bela, niti rumena. V njeni omari vlada črnina, ki se včasih prelije v odtenke sive. Pa vendar niti siva, niti črna nista barvi. Koncepta barve in ne-barve sicer ni nikoli dojela. Razmišljanje o tem, da gre pravzaprav le za nekakšno odbijanje svetlobe ali nekaj podobnega - ne ne, preveč abstraktno za njen um. Kakorkoli gledano, je barva vendarle sestavni del njenega življenja. Kako bi ustvarjala brez barve, kako bi se izražala? In umetnine - bi bile zgolj ... kaj bi bile? Bi sploh bile? Zbegana se je prerinila do tretjega nadstropja. Oddelka z modo za mlade. In odkorakala je naravnost do prve črne stvari, ki ji je padla v oči. Pobrskala je še malo, če se mogoče za njo skriva kakšen bolj ekstravaganten kos črnega oblačila. Nič. Mimo nje so dirjale najstnice, iz zvočnikov so se oglašale prodajalke, ki so potrebovale sedaj nekoga z oddelka za spodnje perilo, spet drugič nekoga z reklamacij. Stala je tam, zrla v dogajanje okrog sebe in nikakor se ni mogla znebiti občutka, da sem ne spada. Malce je še korakala okrog nabitih polic, si nabrala nekaj klasičnih črnih majic, ker so ji stare že razpadale, številke xs ali s saj je konec koncev čisto vseeno. Tako ali tako ne bo nihče opazil, da so nove. Nikoli nihče ni. Zakaj sem tukaj, ji je še naprej vršelo skozi glavo. Da bi ušla. Da bi ušla knjigam, študiju, da bi ušla rutini, vsakdanu. Da bi se zamotila, da bi pozabila, da je sama v širni, sivi Ljubljani. Na blagajni je bila vrsta. Prodajalki sta klepetali o tisti avši, ki si je kupila nov avto s posebno opremo, čeprav je zakreditirana do amena. K vragu, je pomislila, odložila majice na prvo polico in se odpravila ven iz te norije. Takrat je dobila idejo. Čez obraz se ji je razlezel nasmešek. Zdirjala je nazaj v tretje nadstropje in skupaj z radijem prepevala pop uspešnico. Ustavila se je pred obešalniki z zimskimi dodatki, nase navesila tri šale, roza s cofki, belega, zeleno-črnega in nekaj nerazločne driskaste barve, kar naj bi predstavljalo kapo. Komaj je videla, volna ji je silila v nos. Iz žepa je izvlekla telefon - in se slikala. "Ni študija in ni kave. Mrazzzz. Vem, da pri prvem ne moreš nič, lahko pa skočiš z mano na klepet v kavarno." Še dvakrat je preletela besedilo, malo pocincala, nato pa stisnila "pošlji", še preden bi si lahko premislila. Zajuckala je. Nič več ne bo sama tavala po trgovinah. S sebe je odvila vse tri šale. In kapo vrnila na njeno prvotno mesto. Na začuden: "Vam nič ne ustreza?" prodajalke je le hitro odkimala in zdrvela proti tekočim stopnicam. Dol, dol, dol ... in ven. Zrak. Vdihnila je globoko, srečna, da se je rešila nakupovalnih norcev. Tedaj ji je zabrnel žep. Mobitel. Sms. Njegov sms. "Sem mislil, da ne boš nikoli vprašala. Čez pol ure, tam kot zmeraj. Prihrani kak šal še za ostale kupce."
Lepo je življenje, če se ti nikamor ne mudi. Lepo je če imaš nekoga. In če se počutiš dobro v svoji koži. Pa četudi je ta vedno odeta v črno.
