Vstopila je v svoj priljubljen lokal. "Konjak?" je za njo že vpil natakar, še predno si je izbrala prostor. "Z mlekom," je prikimala. Prostor ni bil prenatrpan, kot je navadno, znamenje, da so počitnice in je mnogo študentov odpotovalo domov. Za praznike, pač. Sedla je ob veliko okno in nekaj minut zgolj zrla v siv dan. Ni kazalo na bolje. Ni kazalo na sneg. Pravzaprav so reke po celi Sloveniji poplavljale. Kam gre ta svet, je pomislila. Šele, ko bo najbolj bogatim tekla voda v grlo - dobesedno - se bodo spravili urejat zadeve. Pred njo je pristala kavica, natakarju je namenila nasmejan hvala. Končno se je rešila plašča, kape, vseh treh puloverjev, ki so jo greli v niti ne preveč hladnem zimskem vremenu. Plus petnajst so kazali termometri. Še teden nazaj minus petnajst. Noro. V kavo je primešala dva sladkorja, segla v torbo in iz nje izvlekla svojo novo zadolžitev. Knjigo, kaj pa. Art and Beauty in the Middle Ages. Umberto Eco. Vsaj tanka je. Ne kot Braudel. Ampak po pravici povedano ... je imela vrh glave strokovne literature. Želela si je nekaj lahkega, nekaj kar bi jo sprostilo, odneslo drugam. Kje so dnevi, ko je požirala leposlovne knjige po lastni izbiri. Tudi klasike, ki so jim jih nalagali v gimnaziji so ji povečini prijale. Zavzdihnila je. Sedaj sem na faxu, resna študentka, časi se spreminjajo, si je dopovedovala. Decembra imamo petnajst stopinj in povodnje ... pa tudi njej so misli plavale. Daleč daleč stran od njene študijske snovi. Odprla je knjigo, ki je zanimivo izginila iz dveh univerzitetnih knjižnic, zaradi česar je zanjo v knjigarni odštela slabih dvanajst evrov. Nepotrebnih dvanajst evrov. A rajši dvanajst evrov kot dodatnih sto strani v kakšni drugi knjigi. Za tiste bo še čas. Nekoč, ko bo diploma že v žepu. Poskusila se je poglobit v angleške besede pa se nikakor niso želele povezati v stavke, niso hotele privzeti pomena, ki jim ga je namenil avtor. Zarenčala je. Jezna sama nase, ker je njena koncentracija na božičnem dopustu. In to edinokrat, ko jo ne ogovori nek znanec, morda celo tujec, ko se ne zahoče natakarju navezati stikov, ko so okoliščine perfektne za študij. Razen glasbe, ki je kot vedno butala v ušesa. In jo pripravila k pozibavanju. "Sranje," je zamrmrala in zaprla knjigo. Ni njen dan. Glavo si je podprla z roko in v ritmu mešala kavo. Pred njo je nekdo sedel. Očitno ne mine dan, da je ne bi pustili same.
"Kavo z mlekom," je naročil prijazen moški glas. Znan moški glas.
V začudenju je dvignila pogled. "Ti?" je polglasno dejala.
"Mhm..." je zamišljeno dejal in zrl čez okno. Nato je oči uperil vanjo. "Dolgo se že nisva videla, kajne?"
"Ja," je dejala, še vedno nejeverno. Njega vsekakor ni pričakovala. Natakar je ponovil postopek in tudi njemu prinesel skodelico kave.
"Čas beži," je skomignila in pogled spustila na mizo ter premaknila šalčko s kavo.
Pred njo je pristal prtiček. Tisti izpod kave. Pogledala ga je. Sumničavo. Delal se je kot, da ni nič in si dal težkega opravka z izbiro vrečke sladkorja.
Razprla ga je. Vesel božič, je pisalo. Poleg je bila okorno izrisana šalčka s kavo in okrog snežinkice. Da bi ti v prazničnih dneh srček grelo še kaj drugega kot le kva in študij. Malce jezno je dvignila pogled in ugotovila, da se njen sogovornik že odpravlja.
"Pokliči me," je rekel in vstal. "Ko boš manj zaposlena."
"Bom," je komaj iztisnila iz sebe in ga gledala, ko je odhajal. "Vesel božič," je še uspela zavpiti, v pozdrav je dvignil roko, nato pa so se za njim zaprla vrata.
Še enkrat je pogledala v prtiček in ga skrbno spravila. Le kdaj ga bom poklicala, ji je šinilo čez misli. Ko ne bo tako zaposlena, ji je dejal on. Ko bo imela čas. Če le čas ne bi bil tako relativna reč ... ko le ne bi z vsakim trenutkom odplaval stran in nikdar ne priplaval več nazaj. Ko bi le znala ustavit ta povodenj. Pa ga ne zna.
